Cyprian Mbaziira (28) je mladi salezijanec, po rodu iz Ugande, iz salezijanske province Velika jezera. Leta 2016 je postal salezijanec, opravil študij filozofije in vzgojno-pastoralno prakso, pred nekaj meseci pa je prišel v Slovenijo kot prvi misijonar, ki je prišel delovat med salezijance v Sloveniji.
Cyprian, najprej dobrodošli v Sloveniji. Kakšni so vaši prvi vtisi o naši deželi? Ste prej Slovenijo že poznali, ste sploh že slišali zanjo?
V preteklosti sem že slišal za Slovenijo, saj so slovenski salezijanci že poslali nekaj misijonarjev v naše kraje, a ko so mi rekli, da je moja misijonska destinacija Slovenija, sem moral preveriti, kje točno sploh je Slovenija.
Ko sem prišel v Slovenijo, so me zelo lepo sprejeli tako salezijanci kot tudi verniki in mladi v župniji Ljubljana Rakovnik, kjer trenutno delam. Moji prvi vtisi o Sloveniji so zelo lepi. Slovenija je dobro mesto z zelo prijaznimi ljudmi. Vsak je takoj pripravljen pomagati, če kaj potrebuješ. Resnično je lepo tukaj.
Kaj je pri nas v primerjavi z vašo rodno Ugando drugačnega, edinstvenega?
Slovenija je, seveda, zelo drugačna od Ugande, tako da se moram prilagoditi novemu okolju, pozabiti določene navade, ki sem jih morda imel v domovini. Posebej sedaj, ko je v Sloveniji vse hladneje, sploh v primerjavi z Ugando. Če sem tam lahko preživel dneve v sandalih in kratki majici in podobno, moram tukaj vedno nositi dolge hlače, en ali dva puloverja in jakno. Tega sicer nisem vajen, ampak kot misijonar se moram prilagoditi tudi takšnim življenjskim razmeram.
Ste salezijanec. Kaj vas je najbolj pritegnilo pri karizmi sv. Janeza Boska, da ste se odločili za ta red?
To čudovito potovanje se je začelo, ko sem bil v zadnjem letniku srednje šole. Prijatelj, ki je pred tem nekaj let študiral na srednji šoli, ki jo vodijo salezijanci, mi je dal telefonsko številko salezijanskega duhovnika, ki je bil zadolžen za delo za duhovne poklice, potem ko je izvedel, da me zanima redovno življenje. Povedal mi je, da pozna dober red, ki dela z mladimi. Kontaktiral sem odgovornega za duhovne poklice in povabil me je v Bombo, prvo salezijansko skupnost v Ugandi. Razkazal mi je okolico in mi dal knjigo Teresia Bosca, ki opisuje življenje in poslanstvo dona Boska.
Prva stvar, ki se me je dotaknila, je bila fraza, ki je bila na hrbtni strani te knjige, ko je don Bosko vprašal fanta, kaj je najlepše, kar je kdaj videl na svetu. Fant je takoj odgovoril: “Don Bosko.” In začel sem si predstavljati, kako zelo je don Bosko ljubil mlade, ker če nekdo reče, da je najlepše, kar je kdaj videl na svetu, don Bosko, to pomeni, da je tem otrokom veliko pomenil. Doma sem nadaljeval z branjem knjige in dotaknilo se me je življenje dona Boska. Tako sem se pozneje odločil, da bom sledil Kristusu po njegovih stopinjah.
Kako to, da ste se odločili za misijonsko delo? Ste pobudo dali vi ali je prišla od predstojnikov?
Ko sem bil v noviciatu (leto intenzivne formacije pred prvimi redovnimi zaobljubami), sem se med prebiranjem revije o misijonih z naslovom Cagliero 11 srečal s številnimi izkušnjami salezijanskih misijonarjev. Vsak mesec je drug salezijanec pisal o svoji misijonski izkušnji. Skozi to branje se me je njihovo življenje in delo zelo dotaknilo. Tudi za salezijansko družbo je misijonsko življenje res pomembno, saj je Don Bosko želel, da bi njegovi duhovni sinovi odšli v najbolj oddaljene kraje, da bi oznanjali Božje kraljestvo predvsem mladim.
Poleg tega je pobuda, da postanem misijonar, prišla od mene. Ko sem začutil ta Božji klic, sem ga prepoznal s pomočjo svojih predstojnikov v Afriki in poslal uradno prošnjo vrhovnemu predstojniku salezijancev v Rim. Pozneje, po dolgem procesu razločevanja, so me poslali v Slovenijo.
Prav tako ne smem pozabiti omeniti ljubezni do Kristusa. Ljubezen do Njega je imela zelo veliko vlogo. Rojen sem v muslimanski družini. Prej nisem bil kristjan, potem ko sem postal kristjan, pa sem rekel, da moram zaradi Kristusove ljubezni do mene tudi sam nekaj narediti zanj, kot sv. Pavel, ki je preganjal Kristusa. Potem ko je imel osebno izkušnjo srečanja s Kristusom, se je spremenil, spreobrnil in se odločil nekaj narediti za Kristusa. Veliko je pridigal in oznanjal Kristusovo ime po vsem svetu, zlasti med pogani.
V Evropi smo še zmeraj navajeni, da kot misijonske dežele razumemo Afriko, Azijo … Toda vi ste prišli kot misijonar v Evropo. Zakaj po vašem mnenju potrebujemo misijonarje tudi pri nas?
Verjamem, da je Evropa zdaj misijonska dežela, ker se število kristjanov in število duhovniških in redovniških poklicev zmanjšuje. Obstaja potreba po pomladitvi vere na tej čudoviti stari celini, ki je evangelizirala druge dele sveta, vključno z mojo državo Ugando. Evropa (Slovenija) ne potrebuje vodnjakov, ne potrebuje cerkva kot v Afriki. Prvi misijonarji v Afriki so morali graditi cerkve, šole itd., Slovenija pa ima vse. Potrebuje novo evangelizacijo, da bi dosegli nekristjane, da bi spodbujali duhovniške in redovniške poklice.
Kakšno je vaše konkretno poslanstvo in delo v Sloveniji? Kaj vidite kot največji izziv pri vašem delu v tem obdobju?
Prišel sem odprt za vse, da se naučim novih stvari, novega načina dela. Salezijanci v Sloveniji so storili marsikaj, tudi veliko dobrega, po zgledu dona Boska. Verjamem, da mora biti don Bosko vesel tega, kar njegovi duhovni sinovi počnejo tukaj v Sloveniji. Tukaj sem najprej zato, da se naučim, kako se stvari delajo, nato pa počasi, počasi poskušam priti do ljudi in seveda narediti tisto, kar mora delati salezijanec.
Moj prvi izziv je, da se prilagodim življenju tukaj, se učim slovenščine, se prilagodim evropski kulturi, slovenski kulturi, se naučim, kaj se lahko in kaj ne sme v slovenski kulturi. Toda z Božjo pomočjo, donom Boskom, mojimi salezijanci in mladimi verjamem, da bodo moje misijonske sanje postale resničnost.
