Marsikdaj lahko slišimo, da “moški niso več to, kar so bili”, kot se izražajo ženske, še zlasti tiste, ki še iščejo svojega partnerja oziroma moža. “Želim si pravega ‘dedca’,” je še ena taka pripomba, ki jo ženske vseh starosti zaupajo svojim prijateljicam. Razmislimo, v čem je pravzaprav “catch”.
“Pravi dedec” ali nežni očka, ki z malčkom v naročju stoji za štedilnikom?
Kot pravega dedca si verjetno predstavljamo možatega moškega, odločnega, malce zadržanega (čebljanje in klepetavost je načeloma bolj ženska zadeva, ni res?) ali celo robatega, pogumnega, delavnega, močnega in neustrašnega. Vsaj taki so bili moški nekoč, kar pomislimo npr. na Johna Wayna in njegove vesterne.
Pa je taka podoba združljiva tudi s preostalimi lastnostmi, ki si jih danes ženske želimo od moških? Če vprašamo dame, od moških želijo tudi: nežnost, enakopravno delitev gospodinjskih opravil, zmožnost dolgih in globokih pogovorov, zmožnost pogovora o lastnih in tujih čustvih, empatičnost, izražanje čustev in tudi joka (ženskam je všeč, če vidijo kdaj svojega moškega jokati, a ne prevečkrat!) …
Če odkrito priznamo, so današnji moški soočeni z nemogočo nalogo, morali bi namreč naenkrat utelešati toliko povsem nasprotujočih si idealov, da je vse skupaj lahko že skoraj absurdno.
Ko ženske govorimo o možatosti moških, bi se morale morda vprašati naslednje: ali smo me dovolj ženstvene? Tukaj seveda ne govorimo o videzu, pač pa o tem, kako sprejemamo svojo vlogo ženske. Kaj s svojo dinamiko in načinom funkcioniranja spodbujamo v drugih? Kajti če smo ženske ženstvene, zagotovo že s samo notranjo držo spodbujamo svoje moške k temu, da so bolj možati.
Kako smo ženske ženstvene?
Sodobni čas še zlasti v mnogih delovnih in profesionalnih okoljih tudi za ženske spodbuja moški način razmišljanja in delovanja: opazi problem, ukrepaj, reši. Po možnosti moramo biti multipraktiki, ki vse naredijo sami. Če tako držo ponotranjimo in pri tem izgubimo stik za ženski način gledanja: analiziranje, premišljevanje, stik s čustvi, intuitivno reševanje problemov … smo kaj hitro v nevarnosti, da nismo več prav ženstvene.
Drugi vidik je ta, kako sprejemamo svojo vlogo? Kako se vidimo kot ženske, mame, žene, prijateljice, tašče, svakinje, sosede? Smo resnično vesele tega, da smo ženske, in vsega, kar to prinese s sabo? Morda sploh še nismo sprejele dejstva, da smo ženske, pa čeprav smo že odrasle in imamo že svoje otroke?
Ali smo ponosne na svoje ženske lastnosti in jih tudi na sebi primeren način negujemo? Si dovolimo biti v stiku z vsem, kar se v nas dogaja? Ali si dopuščamo, da smo zapletene, čustvene, globoke, čudovito nežne in tudi učinkovite, kadar je to potrebno?
V nekem intervjuju za Aleteio je strokovnjakinja za bonton Bojana Košnik Čuk dejala: “Ženske smo pač sposobne, vse znamo same narediti in v domačem okolju kar malce pozabimo biti ženske. Dajmo našim izvoljencem priložnost, da so sploh lahko kavalirji, s tem, da smo tudi same dame.”
