Sveti Jožef mi kot mlademu moškemu ni bil blizu. Morda zato, ker so mi ga prek podobic in jaslic predstavljali kot sivolasega starčka, ki je bil videti – ko v rokah drži dojenčka, ob njem pa je mlada najstnica – kot dedek, celo pradedek Jezusu, ne pa oče, da je stari ata Mariji, ne pa njen mož. Podobe se usedejo.
Papež Frančišek pa nam je v apostolskem pismu Patris corde izrisal drugačno podobo svetnika. Tako šele v zrelih letih presegam njegov ‘podobičarski’ lik. Papež pravi, da je s tem pismom želel okrepiti ljubezen do svetnika, da bi prosili za njegovo priprošnjo in da bi posnemali njegove kreposti in navdušenje. Pri meni mu je uspelo.
Noseča, ne z njim, pa vendar je sprejel otroka
Sveti Jožef je bil v Bogu, a je gotovo tudi poznal tedanjo zakonodajo, ki mu je omogočala, da bi nosečo zaročenko (ni bila noseča z njim) dal javno osramotiti, kar bi jo najbrž vodilo v smrt. Pa tega ni storil, ni šel po pravni poti, kar bi bilo najlažje. Že iz svoje človeške narave je sklenil, da je ne bo izpostavil sramoti. Ko mu je v sanjah spregovoril Bog, mu je verjel in jo vzel k sebi. Brez odlašanja.
Možje, predstavljate si: Imaš dekle in sta že skoraj poročena, imaš načrte … potem pa izveš, da je noseča. Ne s tabo. Kaj bi storil? Jo napodil? Silil v splav?
Zase lahko rečem, da ko se je napovedalo dete, ki je bilo – za razliko od Jožefa – spočeto z mojo pomočjo, a po mojem mnenju precej prezgodaj, sem vzel ‘otroka in njegovo mater k sebi’. Brez odlašanja. Najboljša poteza, ki je vse življenje obrnila na prav.
Ko je bil dojenček v nevarnosti in ko mu je spet v sanjah spregovoril Bog, mu dal navodila, je Jožef ukrepal. Takoj je vstal, spakirali so in šli v tujo deželo. Brez odlašanja.
Možje, predstavljate si: Imaš lepo vpeljan posel, mlado ženo in otroka, za katerega sicer ne veš, kako je bil spočet, a si sklenil, da boš poskrbel zanj. Sanjal si, pojavil se je angel in ti naročil, da pusti posel, pojdi v tujo deželo (jezika ne znaš, stanovanja nimaš, ne veš, kako bo …). Vseeno zjutraj vstaneš, naložiš nekaj robe in greš. Da rešiš otroka, ki ni tvoj. Brez odlašanja. Z družino bivaš v tuji deželi, ravno si vpeljal posel, se naučil jezika, življenje se je umirilo, pa spet sanjaš. Spet angel, ki pravi, da se je treba vrniti. Vstaneš in z družino greš domov. Brez odlašanja. In spet vpeljuješ posel.
Nam možem danes Bog še govori v sanjah? Seveda. Pa verjamemo, da nam govori Bog? In če že verjamemo, ali to tudi naredimo? Brez odlašanja? Ali pač vse skupaj zavržemo zaradi svojih načrtov?
Zgled za može
Sveti Jožef je zgled moža, na katerega se je žena lahko zanesla. Poskrbel je za materialno v družini, bil pa je tudi – danes bi rekli – vzgojno prisoten. Jezusa je vključeval v delo, čeprav je bil Božji Sin. Skupaj sta delala, usposabljal ga je za trdo življenje in mu spotoma razlagal Božjo besedo. Ni dopustil, da bi odšel v svet nepripravljen. Ko ga je takoj na začetku oznanjevalne kariere skušal hudič, Jezus ni podlegel, pač pa je hudiča zavrnil – s citiranjem Božje besede.
Možje, predstavljate si svojega sina: Na koncu vzgojne poti gre v svet, poln moških skušnjav. Jih bo zavrnil z resnico (Božje besede) ali jim bo kar podlegel? Bo sploh šel v svet ali bo ostal doma, ker ni pripravljen na realnost življenja? Boste, kot pravi papež, postali “nepotrebni”, ker je vaš sin samostojen in zna poskrbeti zase, za ženo in je pripravljen prevzeti odgovornost za dete – pa kadarkoli pride?
Hvala, papež!
V času zmede “enakosti spolov” in drugih norosti je ravno pravi trenutek, da je papež razglasil leto svetega Jožefa, pravega dedca, in nam ga dobro predstavil v kratkem in razumljivem apostolskem pismu (preberi ga). Naj se ta podoba svetega Jožefa zariše v nas, naj nas navdihuje in vodi, da bomo pripravljeni narediti, kar je prav, brez odlašanja. Verjamem, da bomo zdaj moški končno lahko sprejeli Jožefa za svojega patrona.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
