Tri ukrajinske mamice, vsaka s po dvema otrokoma, so našle toplo zatočišče v prekmurski vasi Črenšovci pri Kolenkovih. Ne vem, kako so bile sprejete one, a ko sem pozvonil pri vratih, me je s kruhom v roki pozdravila Dragica. Ali bi se lahko zgodilo kaj bolj sporočilnega, ne vem. A zakaj so sprejeli mamice z otroki, mi sploh ni bilo treba spraševati. Kmalu je prišel pozdravit še Dragičin mož Daniel. “Ta mlada”, hči Marjetka in zet Jure Tikvič, sta že bila vsak na svojem delovnem mestu.
Pogumna akcija fotografa Tamina
Prav njuno poznanstvo s Taminom Petelinškom je botrovalo temu, da je po dvorišču in v hiši Kolenkovih od nedelje slišati ukrajinsko govorico. Pridružila sta se nam še generalni sekretar Škofijske karitas Murska Sobota Jože Kociper in v vlogi prevajalke Olena Vilonovhkova, ki je že pred leti iz Ukrajine prišla v Slovenijo.
“Odločitev, da jih sprejmemo, sploh ni bila vprašanje”
Izza vogala nas je radovedno pogledala 17-letna Nataliia Kireeva, in povedala, da jo naj kličemo kar Nataša. Daniel nas je pospremil v letno kuhinjo, ki je v celoti na voljo mamicam Inni, Lilii in Valentini z otroki. “Tukaj si lahko same pripravljajo obroke,” je pojasnil Daniel in na vprašanje, kako so se odločili za sprejem mamic in otrok preprosto odgovoril z Jezusovimi besedami: “Karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših, ste meni storili.”
Slišati je bilo zelo enostavno, a … “Če samo pomislimo, da bi se sami znašli v takšnem položaju, potem odločitev, da jih sprejmemo, sploh ni bila vprašanje.” “Glede na to, kar je naredil Tamino, pa odločitev ni bila težka,” je še dodala Dragica. “V soboto sva z zetom Juretom še hitro prepleskala eno sobo, tako da ima sedaj vsaka mamica svojo sobo, v svoji sobi pa je tudi Nataša,” je povedal Daniel.
Iz Kijeva do Slovenije
Ko smo sedeli za mizo ob kavi in začeli pogovor z vprašanjem, zakaj so se odločili za umik iz Ukrajine, so se v očeh takoj nabrale solze. Inna Vishkovska in Liliia Romaneko sta sestri, Valentina Shakalova njuna prijateljica. V Kijevu so ostali njihovi možje Nikolay, Mihail in Ruslan. Tudi Innini in Liliijini starši, ki so na obrobju Kijeva skupaj živeli do odhoda v Slovenijo.
“Dokler bomo lahko živeli v Ukrajini, bomo ostali doma,” je pripovedovala Valentina. “Ko so se spopadi vse bolj približevali Kijevu, smo se znašli pred odločitvijo, ali gremo na varno, ko še lahko izbiramo, kam gremo, ali še počakamo. Odločili smo se za odhod v Slovenijo, ko se je pokazala možnost. Večino zadnjih noči smo preživeli v kleti, ker so alarmi skoraj vsak dan opozarjali na možnost napadov.”
Daljši članek, tudi o tem, kako je Tamino Petelinšek prišel na idejo o dobrodelnem prevozu, poiščite na druzina.si.
Tri tedne kuhali in živeli na hodniku
Za Valentinino družino to ni bila prva selitev. Sama se je v Ukrajino v bližino Donecka preselila iz Kazahstana. Ko so se leta 2014 začeli spopadi na tem območju, so se preselili v Kijev. V Mariupolu je ostal brat z družino. Tri tedne so kuhali in živeli na hodniku bloka, dokler niso prišli čečenski vojaki in so se lahko z družino umaknili v Rusijo, v Moskvo, kjer živi mama. Po treh tednih so se končno tudi slišali, je s solzami v očeh pripovedovala Valentina.
Liliia je sicer končala ekonomsko fakulteto, a se ukvarja s sodobnim plesom. Nataša, Valentinina hčerka, je njena učenka.
“Še pred kratkim je v Kijevu življenje potekalo povsem običajno. Potem so se začeli alarmi, preleti letal, prve rakete, ki so padale v bližini. Iz mesta smo se umaknili k babici in dedku v predmestje. Ko so se ruske enote začele približevati, smo se odločili, da se umaknemo. Babica in dedek sta ostala doma. Slišali smo se z Valentino in se odločili za umik v Slovenijo. Do meje smo šli s prevozom, čez mejo peš in potem z avtobusom s Taminom v Slovenijo. Zelo smo hvaležni vsem. Prav nerodno nam je, kako nam vsi pomagajo,” je povedala Liliia.
Inna je dejala, da se slišijo z možmi, ki so v redu. Kaj več pa se ne pogovarjajo, ker nikoli ne vedo, kdo prestreza klice in sporočila.
Tukaj je “strašno” mirno
O prvih vtisih so brez premisleka skoraj v en glas odgovorile, da je strašno mirno. Seveda v pozitivnem pomenu besede. Iz vsakdanjega življenja od alarma do alarma tukaj doživljajo “spokoj”. Kako naprej? Spet solze v oči. “Čim prej bi se rade vrnile nazaj domov. Ne mislite, da smo nehvaležne. Prav nerodno nam je, kako so poskrbeli za nas. Ne vem, ali jim bomo lahko dovolj izrazile hvaležnost. Želimo si, da se spopadi čim prej končajo, da bi se lahko vrnili domov,” je povedala Liliia.
Da bi lahko šla Nataša na študij zvoka, Fillip in Anna jeseni v prvošolske klopi, Timur med sošolce, mala Nikol pa v vrtec. Skupaj lahko naredimo veliko, da se bodo njihove želje uresničile. Trenutno pa jim lahko nudimo pregovorno prekmursko gostoljubnost.
Gostoljubno sprejeti po vsej Sloveniji
Tudi drugi sopotniki na avtobusu so bili gostoljubno sprejeti v družinah po Sloveniji. Podobno kot begunci, ki so prišli z lastnim prevozom ali kako drugače. Še enkrat se je pokazala solidarnost, ki jo premoremo Slovenci. Tudi iznajdljivost in pripravljenost pomagati človeku v stiski.
Ko končujem s pisanjem, sem ravno prejel informacijo, da poteka nov krog mirovnih pogajanj v Turčiji. Dokler ne bo dokončnih rezultatov, smo povabljeni, da pomagamo po svojih močeh. Vsem, ki so pomoči potrebni. Z molitvijo za vse prizadete in vpletene. S konkretno pomočjo, kjer jo potrebujejo.
