Aleš Novak je slovenski komik, voditelj, igralec in scenarist. Po izobrazbi je diplomirani kemijski inženir, vendar je tovrstni poklic zamenjal za odre in mikrofon.
Poleg tega, da zabava publiko širom po Sloveniji, je njegovo poslanstvo tudi doma, brez oči gledalcev, saj je skupaj s svojo izbranko predan oče malemu Maksu, katerega smeh je, kot pravi sam, neprecenljiv. Aleš je tudi ambasador akcije 40 dni brez alkohola.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Služba, partnerica, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Veliko srečo imam, in tega se zavedam, da nimam službe v klasičnem smislu. Že kar nekaj let se ukvarjam samo s komedijo in res nimam občutka, da hodim v službo, ampak to jemljem kot bolj resen hobi.
Vseeno je tudi kar nekaj stvari, ki jih je treba narediti, pa ti ne ustrezajo preveč, ampak kje jih pa ni. (smeh) In ker nimam v kamen vklesanega delovnega urnika (razen predstav), lažje žongliram med delovnim, družinskim in zasebnim časom.
Kako razvajate svojo drago?
To, imam občutek, je bolj vprašanje za njo. Odkar se nama je pridružil sin Maks, se mi zdi, da je za njo največje “razvajanje”, da sem čim več doma in da opravljam hišna opravila. Da pa se zjutraj zgodaj zbudim skupaj z Maksom in greva midva sama v igralno dnevno sobo, ona lahko pa še kakšno urico odspi … To je pa za njo že skoraj wellness. (smeh)
Kako občinstvo nasmejite “iz nič”? In kako je biti smešen takrat, ko ste na primer slabe volje, recimo potem, ko se skregate z drago?
V stand up komediji se zdi, da jih komiki kar stresamo iz rokava, ker je takšna forma. Ampak gre za vnaprej pripravljen scenarij, ki se ga načeloma kar držimo. Seveda je tudi nekaj prilagajanja glede na odzivanje publike, ampak načeloma imamo načrt. Je pa to odvisno od komika do komika, koliko se tega načrta drži.
Glede slabe volje, ko imaš nastop, je podobno kot pri ostalih poklicih. Tudi kirurg ni vedno najboljše volje in mora opraviti svoje delo. Ampak po nekaj minutah na odru, ko stvar steče, ni več problema, preprosto padeš notri. Verjetno tudi kirurg pade notri. (smeh)
Kako bi rangirali top tri bodisi najbolj zabavne, ali nenavadne, ali bizarne stvari, ki so se vam zgodile na odru?
Bilo jih je kar nekaj, če izpostavim samo nekatere. V Kranju sva s Perico Jerkovićem igrala predstavo Slovenec in pol, ko je naenkrat zmanjkalo elektrike v celotni stavbi, tema. In ker je del predstave tudi video projekcija, je trajalo kar nekaj časa, da se je projektor ponovno zagnal. Vmes pa improvizacija, malo pogovarjanja s publiko in se je rešilo.
Enkrat smo nastopali v Celju za praktično nič ljudi. Program je bil, da nastopimo ob dveh popoldne, ko ni bilo še nikogar. Ker je bilo v pogodbi, da dobimo plačano, če nastop naredimo … smo ga. Lahko rečem, da je bila zelo dobra plačana vaja, jaz sem še podaljšal za pet minut. (smeh) Nas je pa ta nastop pripravil za vse Zoom nastope, ki smo jih imeli v preteklih dveh letih kar nekaj.
Z Urošem Kuzmanom nastopata v predstavi Mali otroci, veliki problemi. Kaj nas, po vaših ugotovitvah, očete najbolj muči, teži, kaj nam je v očetovski vlogi najbolj smešno, v največji izziv in kaj ostaja tabu?
Meni osebno veliko frustracijo predstavlja pri otroku, ki še ne govori, da narediš vse “prav”, ampak on je še vedno nesrečen. Ugotoviti, kaj ga muči, to mene najbolj muči. (smeh) Meni je najbolj smešno to, kaj je njemu sploh smešno. Ko se začne nekontrolirano smejati, ko ga na primer samo pokriješ in odkriješ z brisačo, neprecenljivo.
Lahko delite nekaj najbolj zanimivih odzivov na predstavo?
Vedno uživam, ko vidim odziv publike, ki se strinja s povedanim, ker je pri njih zelo podobno. Ena prijateljica me je po predstavi prišla vprašat, ali imam mogoče pri njih skrito kamero, ker je pri njih do potankosti enako. In, če se ljudje najdejo v predstavi … No, potem je smeh za vogalom.
Kako je potekala vaša preobrazba od kemijskega inženirja do voznika, scenarista in stand up komika (z vmesnimi podvojenimi fazami, se ve)?
Vse se je dogajalo čisto organsko, nič na silo. Šel sem študirat kemijsko inženirstvo, ker sem že v srednji šoli hodil na kemijsko. Med študijem me je vseskozi malo srbelo podjetništvo in sem začel z osebnimi prevozi, ker se je s tem ukvarjal tudi oče in sem videl, kako to poteka.
Za hec sem šel enkrat tudi na tečaj stand up komedije in začel nastopati iz čistega veselja. Po prvih bolj občutnih honorarjih sem videl, da se s tem da tudi lepo zaslužiti. Počasi so odpadli kemija in prevozi, ostala je stand up komedija. Nekje vmes se je pridružila še televizija in zdaj smo tu. Me prav zanima, kaj vse se še bo razvilo v prihodnosti.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Včasih je veljalo, da nisi pravi, če ne spiješ malo več. No, ta stereotip mi je vse manj všeč, ker ti alkohol vzame več, kot ti da. Tu upam, da postajam vse manj stereotipen moški.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Šport. Spremljanje in lastno udejstvovanje. Ne vem, od nekdaj spremljam veliko športov in z leti se to ne spreminja preveč. No, razen tega, da je vedno manj časa za šport, ampak vseeno mislim, da bo to stalnica tudi v prihodnje.
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?”
… je to ena izmed najboljših stvari, ki so se mi zgodile v življenju. Spremljati Maksa iz prve vrste, ko dela prve razvojne korake, noro.
Moške skrivnosti
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj?
Težko bi izpostavil samo tri, če govorimo o celotnem svetu. Ker na enem koncu sveta manjkajo osnovne dobrine, ki so pri nas kar samoumevne. Pri nas pa gotovo manjka strpnosti, empatije in mogoče samozavesti, drznosti, da naravne danosti malo boljše izkoristimo. Ker pridni smo že.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Zavedanje, da lahko delam, kar me veseli, in da lahko od tega tudi dobro živim. To mi je kar spremenilo življenje in za to sem zelo hvaležen.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Na dnevni, tedenski bazi je to zagotovo šport oziroma vsaj daljši sprehodi. Takrat lahko malo odklopim in napolnim baterije. Na letni ravni pa so to potovanja, spoznavanje kakšne nove države, hrane, kulture … To mi da vedno novih moči in predvsem idej za življenje.
Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Hja, zdaj sem pa že v teh letih, da se zavedam, da če bo zdravje, bo vse.
