“Nikoli ne bom pozabila tistega občutka, ko je prvič zapiskal pozivnik. Najprej sem potrebovala nekaj sekund, da sem sploh dojela, kaj se dogaja, in potem kar malo brezglavo odhitela na intervencijo. Ker je bilo na začetku poletja, nisem imela obutih nogavic, kar je bila lekcija za vse prihodnje intervencije, saj na koncu 17-urnega posredovanja nisem mogla prešteti vseh žuljev.”
To so spomini Špele, ene naših gostij v seriji člankov, ki smo jih v oktobru, mesecu požarne varnosti, pripravili skupaj s spletnim portalom Družine. Z odstiranjem osebnih zgodb gasilk in gasilcev smo želeli še podčrtati vso plemenitost tistih, ki ne glede na čas dneva, stopnjo nevarnosti in zasebne okoliščine v času nesreče nemudoma pograbijo opremo in odhitijo na pomoč.
Še nekaj njihovih misli najdete v grafikah. Vse povezave do gasilskih zgodb pa na dnu članka.