Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Matjaž Mohorič je že 19 let član Prostovoljnega gasilskega društva Železniki. V društvu, ki ima nekaj več kot 240 članov, od tega 36 operativnih, je član poveljstva, in sicer pomočnik poveljnika za prvo pomoč.
Diplomirani zdravstvenik z družino živi v Železnikih, zaposlen pa je kot reševalec v Zdravstvenem domu Škofja Loka. Mož in oče dveh otrok je med drugim vodja izobraževanja prvih posredovalcev na območju Gasilske zveze Škofja Loka.
Prihajate iz Železnikov, ki jih je slovenska javnost dobro spoznala med katastrofalno vodno ujmo septembra 2007. Kako se – takrat ste bili še dijak – z distance časa danes spominjate te preizkušnje?
Bilo je 18. septembra 2007. V času prvega zvoka pozivnika, ob 12.30, sem bil v srednji šoli v Kranju. Glede na pozive, ki so sledili, so meni in še dvema kolegoma, ki sta ravno tako člana našega društva, dovolili, da odidemo domov. Cesta iz Škofje Loke do Železnikov je bila v določenih krajih zaradi poplavljenega vozišča že težje prevozna.
To nam je dalo vedeti, da se v Železnikih verjetno dogaja nekaj, česar niso videli niti naši stari starši. Po prihodu v Železnike smo odšli v gasilski dom, od tam naprej pa najprej reševat najnujnejše stvari.
Že po prvem dnevu nam je bilo jasno, da bo intervencija potekala več dni. Zaradi tega dogodka sem bil na terenu od 18. do 28. septembra 2007. Delo je potekalo od zgodnjih jutranjih do poznih večernih ur.
Kakšne pa so bile razmere v vašem domu? Vi ste pomagali drugim, kdo pa je pomagal vašim domačim?
Hiša, kjer sem živel in odraščal, stoji v starem delu Železnikov, kjer ob običajnih poplavah nikoli nismo imeli težav. Leta 2007 pa je bila količina padavin tolikšna, da je bil celoten spodnji del naše dvostanovanjske hiše poplavljen. V moji sobi je bil najvišji nivo vode več kot 120 centimetrov.
Odprava posledic je v celem delu Železnikov stekla še isti dan. Moja naloga takrat je bila, da v predelu Železnikov (Racovnik), koordiniram sanacijo poplavljenega območja. Kljub temu, da nam je doma poplavilo polovico hiše, so domači ob pomoči prijateljev in sorodnikov začeli z odpravljanjem posledic. Dela je bilo ogromno, škoda je bila velika.
Ob takem dogodku se v človeka hitro naseli strah, saj vidi, da ni kos moči narave. Ali je strah tamkajšnjih prebivalcev moč čutiti tudi danes, ko vaše kraje “obišče” obilno deževje?
Nekaj let po teh poplavah je bil že ob normalnem deževju prisoten strah, kaj se bo dogajalo s Selško Soro, ki teče skozi Železnike. Človek, ki vidi, kaj je količina vode naredila iz Železnikov, tega ne pozabi kar tako.
Po 14 letih od katastrofalnih poplav mislim, da tega strahu ni več. Je pa res, da se na strugi Selške Sore od takratnih poplav pa do danes ni spremenilo prav veliko.
Ker ste po poklicu diplomirani zdravstvenik, so vaše znanje in izkušnje nepogrešljivi pri gasilskih posredovanjih. Katera intervencija iz zadnjega obdobja vas v mislih še vedno spremlja?
Konec letošnjega avgusta smo posredovali na intervenciji, kjer je prišlo do delovne nesreče s traktorjem. Traktor se je prevračal. Sam mehanizem nesreče je bil hud. Voznika traktorja je med prevračanjem vrglo iz traktorske kabine. Hudo poškodovan je obležal na travi. Naša operativna enota je bila prva na kraju dogodka.
Glede na zahtevnost poškodb – šlo je za hude poškodbe hrbtenice in medenice – smo nudili pomoč poškodovancu do prihoda reševalnega vozila nujne medicinske pomoči Škofja Loka. Skupaj z drugimi reševalnimi ekipami (PGD Škofja Loka, GRS Škofja Loka, policistoma) smo delovali zelo usklajeno.
Oskrba poškodovanca je bila zahtevna. Na trenutke smo se spogledovali in se potihoma spraševali, ali bo poškodovanec sploh preživel zahteven prenos do helikopterja, ki je poškodovanca v spremstvu HNMP-ekipe prepeljal v klinični center. Po zadnjih informacijah, ki smo jih dobili, bo s poškodovancem vse v redu.
Pri ekipnih športih večkrat slišimo, da je pomembna uigranost ekipe. Najbrž je pri gasilcih podobno?
Brez dvoma. Znanje, prijateljstvo, zaupanje in taktika so zelo pomembni pri opravljanju zahtevne ali nezahtevne gasilske naloge. Znan gasilski izrek se glasi: “Taktika brez tehnike je brez moči, tehnika brez taktike je brez smisla.”
Med drugim ste vodja izobraževanja prvih posredovalcev na območju Gasilske zveze Škofja Loka. Kdo pravzaprav so prvi posredovalci in kakšen je osnovni namen tovrstnega izobraževanja?
Sistem prvih posredovalcev v enoti NMP Škofja Loka gradimo že šest let. Prvi posredovalci na našem območju so člani prostovoljnih gasilskih društev, ki so se prostovoljno odločili, da se želijo izobraziti in s tem pridobiti naziv “prvi posredovalec”.
Prvi posredovalci posredujejo, ko pride do življenjsko ogrožujočega stanja, kot so srčni zastoj, nezavest, tujki v zgornjih dihalnih poteh, rana in krvavitve, huda bolečina v prsnem košu (sum na srčni infarkt) in ko se pojavijo znaki sveže možganske kapi.
Koliko posameznikov ste že usposobili in kakšni so pozitivni učinki tega dela?
Trenutno imamo 263 prvih posredovalcev z veljavno licenco. V šestih letih sistema so na območju, ki ga pokriva NMP Škofja Loka (območja občin Škofja Loka, Gorenja vas – Poljane, Železniki in Žiri), prvi posredovalci do danes posredovali na 151 intervencijah.
Trije oboleli, ki so doživeli srčni zastoj, so ga po zaslugi prvih posredovalcev preživeli. Vsi trije danes živijo kakovostno življenje brez nevroloških posledic.
Glede na vaš natrpan in nepredvidljiv urnik primarne službe ter prostovoljnega udejstvovanja vam najbrž ne ostaja preveč prostega časa? Pa vendar, kako poskrbite, da si “napolnite” baterije?
Baterije si polnim predvsem s sprehodi po okoliških hribčkih. Kadar imam na voljo več časa, se rad odpravim na, zadnje čase vedno bolj obljuden, Ratitovec. Večino prostega časa preživljam z družino. Z ženo, ki je po poklicu vzgojiteljica, imava 3-letnega sina Davida in dobro leto staro hči Manco. Skupaj se odpravimo na kakšen izlet.
Ali želja po gasilstvu že tli tudi v njiju? Si želite, da bi šla po vaših stopinjah?
Manca je še premajhna, sin David pa že kaže ogromno navdušenja nad gasilskimi in reševalnimi vozili. Ko grem na intervencijo, ga že zanima, kaj se je zgodilo, ali smo gasili, … Želim si, da bi oba šla po mojih stopinjah. Pomagati človeku v stiski je nekaj plemenitega. Seveda se bosta vsak po svoje odločila, kaj bosta počela v življenju.
Prispevek je bil najprej objavljen na spletnem portalu družina.si.
