Tudi med duhovniki so posamezniki, ki so svoja mlada leta preživeli kot člani prostovoljnih gasilskih društev ali pa so jim še vedno blizu, vendar ne več tako zelo aktivno. Mi smo ujeli tri izmed njih, ki so nam zaupali svoje spomine na gasilska leta.
“V vseh gasilskih društvih veliko pozornosti namenjajo vzgoji mladih gasilcev in gasilk in jim privzgajajo duha odprtosti za stiske bližnjega in zaznavo potreb, ki so širše od naših osebnih,” pravi Branko Potočnik, eden naših gostov.
Kaj imata skupnega gasilsko in ribiško društvo?
Minorit Andrej Sotler deluje v Podlehniku. V mladih oziroma še mlajših letih je bil član prostovoljnih gasilcev, s katerimi je hodil tudi na intervencije. V spominu se mu je ohranil prav poseben odhod na intervencijo. “Ko sem prvič vozil gasilski avto, so se mi noge tako tresle, da sem komaj spravil avto iz garaže, ker sem bil tako poln adrenalina. Sčasoma sem se tega navadil.”
Iz gasilskih let so mu najbolj ostali v spominu tovarištvo z gasilskimi prijatelji, solidarnost in skrb drug za drugega, prav tako pa tudi uigranost na tekmovanjih, ki je v veliko pomoč tudi na intervencijah. Prav tovarištvo, solidarnost in pomoč so pomembne vrednote, saj so osnovne vezi vsake skupnosti.
Zdaj ne deluje več kot gasilec, so mu pa veščine in drže, ki jih je pridobil pri gasilcih, v pomoč tudi kot duhovniku. Katere?
Univerzalne veščine dobrote
Če je nekdo gasilec, je pripravljen na pomoč
Janez Avsenik je župnik na Igu. Z gasilci sodeluje že vrsto let. V vsaki župniji, v katero pride, se vključi v tamkajšnje gasilsko društvo, hodi na občne zbore, sodeluje z gasilci, se jim rad zahvali in priporoči.
Ko je bil še župnik v Ratečah, je zagorelo v župnišču. V spodnjih prostorih so bile veroučne učilnice, v zgornjem nadstropju pa je stanovala neka starejša gospa. Ravno se je pripravljal na verouk, ko je izvedel, da nad njim gori.
Takole se spominja dogodka: “Otroci so čakali zunaj, nato pa so kar naenkrat prišli noter in mi razlagali, da v zgornjem nadstropju gori. Najprej sem mislil, da se šalijo in bi me radi spravili iz učilnice, nato pa sem stopil ven in videl, da skozi zaprto okno uhaja dim.”
Otrokom je hitro naročil, naj kličejo svoje starše, ki so bili gasilci, sam pa je vzel gasilni aparat in odšel v stanovanje. “Bilo je toliko dima, da nisem videl niti metra pred seboj. Začel sem gasiti, bil sem v čisti temi. Ko se mi je zdelo, da sem pogasil, sem komaj našel izhod. Nato so že čez deset minut prispeli gasilci s pravo opremo in vse uredili, saj se je plamen spet vnel.”
Do gasilcev čuti veliko spoštovanje in hvaležnost
Hvala vam, spoštovani gasilci
Oktober je mesec požarne varnosti, zato želimo na Aleteii v tem mesecu izvesti še poseben poklon gasilcem, ki nesebično pomagajo ob vseh mogočih tegobah in nezgodah, kot so požari, poplave, potresi in druge nesreče. V ta namen združujemo moči s spletnim portalom druzina.si. Vsak oktobrski teden si tako lahko na obeh spletnih platformah prebrali po dve zgodbi z gasilcem ali gasilko v glavni vlogi. Vabimo vas k branju in se obenem zahvaljujemo gasilcem za ves trud in prizadevnost!
Nikoli ni prepozno. Tudi kot duhovnik lahko postaneš gasilec
Branko Potočnik je župnik v župnijah Reteče in Škofja Loka – Suha. Gasilstvo že od otroštva nosi v srcu. Ko je bil star devet let, je zagorelo v gozdu v bližini njihovega doma. Skupaj z odraslimi je šel pomagat in ta dogodek se mu je močno vtisnil v spomin. Ker je v otroštvu in mladosti veliko treniral in se ukvarjal s športom, se njegova želja po tem, da bi bil tudi gasilec, ni mogla uresničiti.
Prva župnija, v katero je prišel kot župnik, je bila Dolenja vas. Tam je začel sodelovati z gasilci in prišel na idejo, da bi to postal tudi sam. Takoj se je včlanil v društvo, nato pa je naredil tudi izpite. Šel je pomagat na nekaj prizorišč požarov, med drugim je gorelo tudi župnišče.
Sedaj, ko opravlja duhovniško službo v Retečah, še naprej sodeluje s tamkajšnjimi gasilci, kot pa pravi sam, zadnje čase ni več tako zelo aktiven, saj mora več časa nameniti pastoralnemu delu.
V čem je gasilstvo podobno krščanstvu?
