Mož se je odpravljal na romanje po prekmursko-štajerski veji Jakobove poti. Uau, sem se razveselila, ves teden bom sama doma, lahko bom risala, pisala, brala in imela pravi dopust. Pa, da ne bo pomote, to ne pomeni, da imam svojega moža vrh glave in da komaj čakam, da gre od doma. Nama je skupaj lepo. Nič pa ni narobe, če gre zakonec kdaj za kakšen dan po svoje.
Moj mož rad hodi po Jakobovih poteh, zato sem ga k temu celo spodbujala, saj sem vedela, da bo njemu in prijateljema to koristilo. In res, domov so prišli navdušeni nad lepoto stvarstva – lepoto naše dežele in nad družinami, ki so jih srečevali in so bile pripravljene odpreti vrata svojih src in svojega doma ter jim izkazati gostoljubje.
Moja pričakovanja, kaj vse bom počela v času moževe odsotnosti, pa so se “sfižila” že prvi dan. Tako se mi je samo potrdilo, da moj mož ni vedno kriv za moje propadle načrte! Sicer pa so “šla po vodi” samo moja pričakovanja in se, hvala Bogu, ni zgodilo nič hudega. Nad mojimi pričakovanji so prevladale le potrebe mojih otrok in vnukov, kar pa mi je bilo v veselje.
Že dolgo se trudim razumeti, da nas Bog vzgaja v situacijah, v katerih se znajdemo, in nam tako odpira nova obzorja – tudi v zvezi s pričakovanji. Oh, ta pričakovanja! Kako živo so včasih zarisana v naših mislih! Vendar vemo, da se vsa vedno ne uresničijo! In ko se ne uresničijo, nastane problem. Zakaj? Zato, ker običajno najprej iščemo krivca. Ko “ga najdemo” (vsaj mi mislimo, da smo ga našli), mu zamerimo in take zamere, sploh če jih v srcu “zabetoniramo”, rušijo naše odnose.
Da bi se to redkeje dogajalo, se trudim ob manjših neizpolnjenih pričakovanjih ozaveščati svoje miselne procese. Rada bi se namreč naučila prepoznati in poimenovati čustva, ki se ob razočaranjih v meni sprožijo. Strokovnjaki pravijo, da spoznana in poimenovana čustva laže predelamo in poiščemo nove poti za gradnjo dobrih odnosov.
Psalmist pravi: “Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj in On bo storil” (Ps 37,5). Mene nagovarja dejstvo, da Bog odpira nove poti tam, kjer sama ne vidim izhoda. Na meni je le, da Gospoda povabim v svoj svet – v svojo realnost in tudi v svoja neizpolnjena pričakovanja. Duhovno in osebnostno rasti zame pomeni: presegati sebe, svoje načrte in pričakovanja, vanje povabiti Boga in se z njim “uskladiti”. To pa je trdo delo na sebi, ki se ne zgodi čez noč.
Čeprav sem se morala odpovedati svojim željam po “dopustu”, sem spoznala, da so nepričakovani novi izzivi “Božji presežki” – zakladi, ki so se najprej zapisali v moje srce, obenem pa so se zapisali tudi v večnost.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
