Živimo v času, ko je pretok stvari tako enostaven, da imamo lahko ne glede na svoj finančni položaj veliko stvari in jih obenem z lahkoto tudi zavržemo. Vsaka stvar v našem domu nosi čustveno težo in od nas zahteva odločitev, ali jo bomo na koncu dali stran od sebe ali pa se z njo ukvarjali vedno, ko jo bomo uporabili ali preložili.
Nekaj povsem normalnega in odgovornega je, da poskrbimo, da predmetov v naših domovih ni preveč. S tem se osvobodimo nenehnega prelaganja in organiziranja stvari. Če imamo manj stvari, nam ostane več časa za odnose z najbližjimi in vse druge prijetnejše dejavnosti, ki ne vključujejo organiziranja predmetov in čiščenja njihovih površin.
Družinski minimalizem je področje, ki opogumlja vse nas, da se pogumno poslovimo od predmetov, ki nam ne služijo tako, kot smo sprva mislili, da nam bodo. Predmete lahko darujemo, prodamo ali zavržemo. A kaj lahko storimo z nabožnimi predmeti? Še posebej s tistimi, za katere vemo ali slutimo, da so blagoslovljeni?
Vsak predmet ni samo predmet
Res je, včasih so nabožni predmeti lahko tudi umetniško, zgodovinsko in kulturno izjemno pomembni. Blagoslovljeni rožni venec, ki ga je iz kamna ročno izklesal kraljevi umetnik in ga je družina predajala iz roda v rod, ima izjemno antropološko in morda celo finančno vrednost.
Vendar pa se zdi, da plastični rožni venec, ki bi ga lahko kupili na stojnici vsakega romarskega središča in posvetili pri sveti maši, vseeno ni omembe vreden predmet. Res je, z vidika zemeljske vrednosti omenjena predmeta težko primerjamo. A vendar sta z vidika naše vere oba enako pomembna. Blagoslovljen predmet nosi blagoslov.
Kaj torej lahko storim?
Mar to pomeni, da so blagoslovljeni nabožni predmeti nekaj, od česar se ne moremo in ne smemo posloviti? Nikakor. Blagoslov nam ne prinaša krivde in dodatne teže. Vemo, da Bog za nas tega ne želi. Kaj torej lahko storimo?
Gotovo lahko tak predmet poklonimo drugim, če je še vedno primeren za uporabo, lepo ohranjen in uporaben. Lahko pa preprosto ostane pri nas doma in služi svojemu namenu – molitvi. Ga lahko kar vržemo v smeti? Ne. Blagoslovljeni nabožni predmeti ne sodijo v smeti.
Frančiškan in doktor pravnih znanosti p. Viktor Papež pravi, da čeprav noben cerkveni zakon natančno ne zapoveduje, na kakšen način lahko zavržemo nek blagoslovljen predmet, velja upoštevati staro navado, da se blagoslovljene in nabožne predmeti sežge ali zakoplje v zemljo. S tem se blagoslovljeno zaščiti in onemogoči, da bi prihajalo do zlorab ob tem, da bi blagoslovljen predmet oskrunili.
Razumljivo je, da cerkveni zakoni na tem področju niso preveč natančni – zakonik ne more in ne želi nadomestiti osebne odgovornosti vsakega kristjana, če to ni potrebno.
Kakšno bo torej naše ravnanje z blagoslovljenimi predmeti, je stvar osebnega premisleka in osebne odgovornosti. Če želimo živeti kot kristjani, ki se zavedamo pomena blagoslova, potem se moramo vprašati, kaj nam blagoslov sploh pomeni.
Zakaj je nabožni, še posebej blagoslovljeni nabožni predmet drugačen od tistega, ki ni blagoslovljen? Kaj nam to pomeni in kaj želimo predati naslednji generaciji s svojim ravnanjem in odnosom do blagoslovljenih predmetov? Če se zavedamo veličine tega, da predmet nosi Božji blagoslov, potem ga ne bomo vrgli v smeti.
V baziliki Marije Pomagaj na Brezjah zadnja leta dobijo vse več predmetov, ki jih posamezniki prinesejo k njim v želji, da bi jih darovali samostanu. Na ta način želijo spoštljivo predati predmete, ki jih ne potrebujejo več. Stare slike, kipci, knjige, molitveniki in drugi predmeti so včasih izjemne vrednosti in jih zadržijo v samostanski knjižnici, velikokrat pa jih sežgejo in pepel raztrosijo. Tudi vi lahko svoje blagoslovljene nabožne predmete darujete v najbližje župnišče, kjer bodo poskrbeli za njih ali vam vsaj svetovali, kaj lahko storite.
Kaj pa jedi in zelenje?
V Sloveniji so ob veliki noči v našem prostoru značilni blagoslovi jedi in zelenja. Ste že kdaj pomislili, ali je pravilno, da ostanke hrane vržemo v navadne biološke smeti? Po nekaterih slovenskih gospodinjstvih velja lepa navada, da jajčne lupine blagoslovljenih pirhov shranjujejo v vrečki in jih pozneje potresejo ali zakopljejo na domačem vrtu. Zelenje pa posušijo in vržejo v peč.
Po nekaterih cerkvah še danes živi običaj, da lahko suho blagoslovljeno zelenje prinesete v župnišče, kjer ga skurijo, pepel pa uporabijo pri pepeljenju ljudstva na pepelnično sredo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
