Za Ingrid slikanje mestnih zidov prinaša košček nebes na zemljo. Tam, kjer so stene uničene, jih z barvami neba prekrije s sporočili miru.
Vsaka poteza čopiča je molitev. Vseeno ji je za mraz, dež, vročino, nasilje ali nevarnost, želi le svojo vero naslikati na stene.
Vse stene, ki jih je Ingrid poslikala, so prave umetnine. Eden od teh projektov je tisti, ki ga je naslikala na steno poškodovane cerkve v mestu San Juan del Río (Querétaro, Mehika) ob vznožju železniške proge.
Uničeno steno je spremenila v prostor za molitev.
Namesto igrač risanje
Ingrid Basaldúa Guzmán je 25-letno dekle iz mesta Querétaro v Mehiki. Riše že od svojega šestega leta.
“Risati me je naučil moj starejši brat. Igrali smo se risanje in resnica je, da ko smo bili majhni, tako kot za vsakega mehiškega otroka ni bilo veliko možnosti, kaj bi lahko počeli doma, zaradi tamkajšnjih razmer. Namesto da bi prosili za igrače, smo začeli risati.”
Ingrid nikoli ni hodila v umetniško šolo, zato je njeno učenje temeljilo na poskusih in napakah. Pri 17 letih je prvič začela slikati freske. Ko je vstopila v Schoenstatt (katoliško marijansko gibanje), je začutila, da si želi slikati slike z versko tematiko.
“Vse se je začelo prek Blažene Device Schoenstattske, ko sem prek svojega sloga začela razvijati to ljubezen in strast do Kristusa in svetih podob.”
“Imam nekoliko stripovski slog”
Posebno so ji pri srcu stripi, kar se odraža tudi na njenem slogu. Opisuje ga kot “nekoliko stripovski slog”.
“In resnica je, da sem skozi vse življenje spoznala, da je bil najboljši superjunak Kristus.”
Diplomirala je iz javnega računovodstva. Spoznala je, da želi spremeniti svet: “Po eni strani sem želela študirati računovodstvo, da bi pomagala biti bolj pravična v podjetjih; ampak slikanja nisem nikoli odložila. Bilo je moj hobi.”
Slikanje fresk ima svoje omejitve, vendar pa v tem zares uživa. Največji freski, ki ju je ustvarila, sta bili veliki nekje od šest do osem metrov, želi pa si naslikati še večje.
“Včasih se vozim in zagledam zid stavbe in si rečem: ‘Vau! To ali ono bi bilo tam videti neverjetno!'”
“Nisem pričakovala, da bi moja umetnost lahko evangelizirala”
“Vedno sem imela Boga zelo rada, vendar nisem pričakovala, da bi moja umetnost lahko evangelizirala.”
Sprva je čutila, da je njena umetnost nevredna tega: “Kako bom risala Boga, če je tako popoln in sem jaz tako majhna?” Toda pozneje je začutila, da lahko Boga slavi tudi z umetnostjo.
Celotna schoenstattska družina jo je zelo podpirala
Schoenstatt je bil prostor za izražanje njene verske umetnosti. Marijine sestre so jo pri tem zelo podpirale.
Kmalu je začela slikati še druge podobe Marije in prizore iz evangelija.
Freske so bile za Ingrid postopek iskanja tega, kar Bog želi od nje. “Začutila sem zelo močan navdih, da moramo vsem pokazati, kako neverjeten je Bog, kako velik je.” To jo je spodbudilo, da je Kristusa prek svoje umetnosti približala drugim.
“V mojem srcu je tako rekoč nora ideja, da bi Kristusove freske izdelovali na ulicah in ne samo v cerkvah in župnijah. Da mladenič, ki gre po ulici, vidi Jezusa in se v tistem trenutku spomni nanj.
Včasih se pogovarjam s prijatelji in jim rečem: ‘Predstavljajte si, da so na ulicah freske Jezusa ali Blažene Device. Koliko bi se spremenilo tudi naše okolje!'”
Slikanje povezuje skupnosti
Na področju mesta Santiago de Querétaro, ki ni prav varno, je začela slikati stenske poslikave. Prijateljica ji je povedala, da je v soseski, kjer živi, župnija, ki je bila prej zelo lepa in v kateri je bila velika skupnost.
Toda z vsemi družbenimi in kulturnimi okoliščinami, ki so spreminjale vse tradicije in spoštovanje svetih stvari, so cerkve začeli vandalizirati. Izropali so jih in porisali z grafiti.
Prijatelji so jo spodbudili, naj tam naslika svoje slike. Po pogovoru s tamkajšnjo skupnostjo je začela slikati. To je znova zanetilo ogenj skupnosti.
“Resnično, vse to je zahvaljujoč Bogu. Sem samo njegov mali inštrument.”
Zaveda se, da vedno obstaja možnost, da bodo fresko uničili, vendar pa pravi, da imajo dovolj barve, da narišejo novo. Če bi srečala te, ki bi uničili fresko, pa bi ravnala tako: “Moje povabilo bi bilo torej, da nekaj naredimo skupaj. Rekla bi jim: ‘Če vam ta freska ni bila všeč, potem naredimo še eno.'”
Nekaj utrinkov ustvarjanja te freske si lahko pogledate v fotogaleriji.
Kristusa želi ponesti v svet
Ingrid hrepeni po tem, da bi Kristusovo sporočilo ponesla v svet prek umetnosti. Svoje delo dojema kot dar. V svoje delo vključuje skupnost, v kateri ustvarja, saj je zanjo bistveno, da to počnejo skupaj. Na ta način se skupnosti spet povežejo med seboj in z Bogom.
“Rada bi slikala povsod, da bi to sporočilo prenesla v vse kraje, kjer je to mogoče. Imam čudovite ideje.”
Pravi, da moramo “ponoreti” za Kristusom in iti proti toku sedanjega časa. Ni pomembno, kaj nam rečejo. “Potrebujemo apostole našega časa, potrebujemo svetnike.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
