Francozinja Eloise se je težko sprijaznila s položajem žensk v svojem okolju. Zrasla je v krščanski družini, vendar se ji je zdelo, da ženske okrog nje živijo v nekakšni stekleni kletki, z žalostnimi obrazi. Kot dekle je pogosto prebirala Pavlove besede o tem, naj bo žena podložna možu, ne da bi skušala razumeti njihov kontekst. Vznemirjale so jo in togotila se je na Boga in Cerkev.
Sama ni želela biti šibka, zato je prezirala tiste, ki so trpele zaradi nasilja moških, ki so splavile … Spraševala se je, zakaj se temu ne uprejo in se odgovorno soočijo z življenjem. Svoje življenje je želela naravnati drugače, biti močna ženska, ki ne potrebuje Boga.
Preberite še:
Močne besede, ki lahko spremenijo vaše življenje
Zmedena in osamljena
Pri devetnajstih letih se je odpravila v Pariz – v svobodo. Bila je borbena, odločna, delavna, hkrati pa tudi nepremišljena.
Ko si je našla fanta, se je najprej počutila ljubljeno, vendar še vedno ni mogla sprejeti svoje ženskosti. Včasih je razmišljala, da mogoče ne bo mogla imeti otrok, ker jo bo Bog kaznoval, saj mu je obrnila hrbet.
Ko pa je zanosila, je zaradi neugodnih okoliščin splavila kar štiri otroke – ravno toliko, kot si jih je nekoč želela. Za to je našla vrsto tehtnih razlogov: bila je brez denarja, trpela je zaradi nasilnega partnerja, za otroka trenutno ni bilo dobrih pogojev … “Hkrati pa sem si želela imeti otroke, biti mama,” priznava.
Preberite še:
“Želela sem si otroka. Tako močno želela …”
“Bila sem zmedena, prestrašena, osamljena, zelo jezna nase in na druge. Zdelo se mi je, da nikomur ni mar zame.” Sredi krvi in bolečine se je po takšnih posegih počutila vse bolj izpraznjena. Sovražila se je, ker ni zmogla iti naprej, biti močna. Ni zmogla biti tista “močna ženska”, kot si je zadala, da bo – taka, ki je lahko v življenju enako močna in uspešna kot moški. Praznina v njej je še bolj zazijala, ko je srečevala noseče ženske ali gledala malčke.
Kdo sem?
Sredi te žalosti in praznine se je želela pogovoriti z nekom, a ni imela nikogar. Želela je najti resnico, resnico o tem, kdo sploh je. Spomnila se je na Boga. “Mogoče pa močne ženske niso takšne, kot sem si jih zamišljala?” Začela je brati Sveto pismo in sramežljivo zahajati v cerkev, ki se je je tako bala in jo povezovala z zatiranjem in obsojanjem.
Preberite še:
Je bila “spolna revolucija” res najboljša pot za resnično osvoboditev žensk?
Osvoboditev
Ko je pri šestindvajsetih letih začela brati evangelije, so se začele njene rane celiti. Opazovala je Jezusovo ljubezen do žensk in ostalih. Ko je spoznala ta ljubeči odnos, je zmogla sprejeti svojo žensko naravo.
Lahko je odpustila kristjanom, ki sodijo, zatirajo in kaznujejo, namesto da bi ljudem kzali na Božjo ljubezen. Odpustila je tudi sebi. Spoznala je, da je ljubljena in da ima njeno življenje smisel. Pri sedemindvajsetih je bila krščena. “Od takrat nisem več v vojni z Bogom. Nikomur se mi ni treba dokazovati, da bi vedela, kakšna je moja vrednost.”
Ko izberemo življenje in se odločimo, da bomo kljub strahu ali težkim situacijam ljubile, postanemo ženske vrednot, močne ženske.
Zgradila je svoj odnos s Kristusom, kar ji je prineslo notranji mir in svobodo. Na spletnem portalu MyStory.me pričuje, da Bog ljubi in odpušča tudi tistim : “Če izbereš življenje pred smrtjo, to postane blagoslov zate in za druge.” Prepričana je, da ima Bog poseben načrt za vsakogar.
Prispevek je prirejen po izvirniku, ki je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, letnik 6, št. 9.
Preberite še:
Oče osmih otrok sporoča: “Živeti v večinsko ženski družini je privilegij!”
Preberite še:
Ste tudi vi hodili k verouku le zato, da ste lahko šli k birmi?
Preberite še:
Ker smo vse ženske lepe
