Da so postopki posvojitve zapleteni, dolgi in naporni, sta izkusila tudi Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman, ko sta pred približno 10 leti ugotovila, da niti medicina ne more pomagati, da bi Alenka zanosila, in se odločila za posvojitev. “Želela sem si otroka. Tako močno želela …” je Alenka zapisala v njuni knjigi Srce bije v dvojini, v kateri sta podrobno opisala svojo posvojitveno kalvarijo.
Misel na slovenskega otroka sta kmalu opustila, poglobila sta se v postopke posvojitve iz tujine. Kljub veliki želji postati mama in oče sta se zavedala, da bo težko, imela pa sta trdno voljo. Ko so bile ovire za enega pretežke, je vztrajal drugi in obrnjeno.
Preberite še:
Zgodba o posvojitvi: “Biološke mame ne obsojam, ampak sem ji hvaležna”
Postavila sta si le tri pravila: otrok naj bo star manj kot eno leto, naj bo zdrav in sirota.
Težave so se začele že na centru za socialno delo, kjer so ugotavljali, ali sta za posvojitev sploh primerna. Deležna sta bila birokratske obravnave in neskončnih vprašanj o njunih značajih in odnosu.
Kje najti otroka?
Kje naj iščeta otroka? V Ukrajini? Makedoniji? Rusiji? Nič od tega se ni izkazalo za realno. Torej … Afrika? Porajalo se je mnogo pomislekov, zlasti o tem, kako bi se otrok vključil v okolje in kako bi ga okolica sprejela. Igor je imel slabe izkušnje z odnosom do temnopoltih iz ZDA, njegova mama pa niti na televiziji ni hotela gledati oddaj z “zamorci”.
Toda jasno jima je bilo, da so to le strahovi pred nečim, česar ne poznamo. Menila sta, da če otroka vzgojita v pokončnega človeka, ki se svojega porekla ne sramuje in se zna na zbadljivke dostojno odzvati, v družbi ne bo imel težav.
Preberite še:
Sara o posvojitvi: “Ni me sram živeti s tem, to sem jaz”
Zamorček bo!
Najprej se je pokazala možnost za posvojitev iz Gane. Rodilo se je upanje. Hitro sta prejela fotografijo dečka, ki naj bi bil kmalu njun. “Najin dolgo pričakovani otrok,” ganjeno zapiše Igor. Vznemirjenje se je stopnjevalo več tednov, ko sta zbirala potrebno dokumentacijo, nato pa je udarilo kot strela z jasnega: “Prišlo je do spremembe. Otrok ni primeren za posvojitev.”
Sesul se jima je svet. Od takrat sta bila bolj previdna in se na fotografije otrok nista več tako navezovala. Ponudila se je druga možnost v Gani z zagotovilom, da bo tokrat vse šlo v redu. Pa ni bilo tako. Mama otroka je imela aids, sin pa je bil še premajhen, da bi lahko preverili, ali ga ima tudi on. Po hudih notranjih bojih sta se odločila, da ga ne posvojita.
Poskusila sta pri neki gospe v Zagrebu. Po valovih zaupanja, veselja in hkrati sumničavosti se je izkazalo, da je gospa prevarantka. Še en poraz. “Ne grem se več,” je bil odločen Igor.
Preberite še:
Posvojitev, ki je 11-letnemu dečku spremenila življenje
Za srcem v Afriko
Ne pa Alenka. Čeprav ni imela podpore moža, je še vedno iskala informacije in nove možnosti. Želela je predvsem povezave, stike, ki bi jim lahko resnično zaupala. Tako je prek nekega znanca prejela sporočilo, da je v Gvineji Bissauu leto in pol star otrok, ki ga lahko posvojita in ima tudi bratca dvojčka. Izvedela je tudi, da sta otroka v zelo slabem socialnem stanju.
Ker se ji ni zdelo prav, da bi eden od dvojčkov odraščal sam, se je dogovorila, da posvojita oba. 29. oktobra 2013 naj bi se tako zglasila na sodišču v Bissauu. O tem se je dogovorila brez Igorjevega sodelovanja in brez drugih zagotovil razen esemesa, kje in kdaj naj se zglasita. Tveganje, ki Igorju ni šlo v račun, a je zaupal Alenkinemu občutku.
Odpotovala sta. S skopimi informacijami o državi in o tem, kako naj se tam obnašata, ter z nekaj pomoči za tamkajšnje ljudi.
Novi šoki
Ob prvem stiku z otrokoma se je izkazalo, da sta otroka močno podhranjena. Zdravnica jima je posvojitev odločno odsvetovala. Njuna mati je bila neozdravljivo bolna. Ker je enkrat že pokopala dvojčka, ker ju ni mogla nahraniti, kar si je močno očitala, se je s parajočim srcem odločila, da ta dva otroka raje odda drugim staršem, da bosta le imela lepo življenje.
Preberite še:
Drugi šok za Alenko in Igorja v Gvineji Bissauu je bila malarija, ki jo je imel šibkejši od dvojčkov. Prekršila bi torej vsa tri svoja pravila: otroka nista bila več dojenčka, eden od njiju je bil bolan, sprejela pa bi ju iz rok njune matere. Imela sta le eno noč pred obravnavo na sodišču, da se odločita.
“Nisva se odločala le o življenjih teh dveh fantov, temveč tudi o prihodnosti najinega partnerstva. /…/ Če zdaj ne posvojiva otrok, kako bova živela? Če ju pustiva tukaj umreti – kako bom živela s tem?” se je spraševala Alenka.
Najina sta!
Takrat še nista vedela, da malarijo lahko pozdravijo tri tablete v vrednosti 2,7 evra. S kršitvijo ostalih dveh pravil sta se sprijaznila. Otroka sta kljub shiranosti vzljubila od prvega trenutka. Po nekaj dneh sta se morala vrniti v Slovenijo, urediti vso dokumentacijo, potem pa iti iskat svoja otroka.
Otroka sta ohranila imeni Jacó in Izaque, saj starši niso želeli zatajiti njunih korenin. Okolica ju je sprejela z obilo topline, letos sta zaključila prvi razred. Sta živahna, radovedna in vesela.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
12 dragocenih naukov, ki jih vaš otrok lahko dobi zunaj učilnice
Preberite še:
3 pravila za trden in trajen zakon
Preberite še:
Skriti davek mam, ki ostanejo doma z otroki