Alex Cisar je zlati maturant in eden najbolj cvetočih mladih biatloncev. Ne le na Slovenskem, ampak tudi na svetu. Z lanskega svetovnega prvenstva za mladince se je namreč vrnil kar s tremi kolajnami, od tega dvema zlatima. Izvrstno bero pa je še povečal na začetku februarja, ko je bil med mlajšimi člani tretji na svetu. Vrsto nagrad je dobil tudi za fair play, ker je svojo palico na tekmi prepustil sotekmovalcu.
Preberite še:
10 športnikov, ki jim ni težko spregovoriti o svoji veri
Biatlon je šport, poln izzivov. Še posebej zato, ker združuje dve zelo zahtevni prvini: tek in streljanje. Čeprav ves zasopel moraš biti na strelišču popolnoma miren in zbran. Kako se kosate s tem?
Dinamika športa me je prevzela že na začetku. Vedno je treba najti rdečo nit, da ne tečeš prehitro in zato streljaš slabo. Ali pa nasprotno, da si pri streljanju želiš preveč in zato narediš kakšno napako.
Kakih 100 ali 150 metrov pred streliščem upočasniš, začneš dihati globlje. Tako znižaš srčni utrip. Umiriš misel. Še vedno pa je pulz na strelišču kakih 180 ali 185 utripov na minuto. Večja težava je v glavi: kaj razmišljaš, ko strel zgrešiš. Greš naprej v istem ritmu ali upočasniš? Za športnika so to zelo pomembni elementi. Streljanje je 90 odstotkov psihološka igra. To je učni proces, ki se ga navadiš z leti treninga. Še sam se ga navajam usklajevanja hitrega tempa teka in natančnega streljanja. Biatlon je tek na dolge proge.
Preberite še:
Primož Roglič: “Dokler se za svoje sanje boriš, jih je mogoče doseči”
Koliko vam svetuje Jakov Fak, največji slovenski biatlonski as?
Od Slovencev mi on največ. Za njim je ogromno težkih tekem. Spominjam se na primer olimpijskih iger v Pjongčangu pred dvema letoma, ko je zadel vseh 20 strelov (tedaj je na 20 kilometrov osvojil srebrno medaljo, op. a.). To je psihološko zelo naporno. Vesel sem, da lahko takšne stvari slišim iz prve roke in da mi Jakov svetuje, kako naj se v določenem položaju odzovem.
Preberite še:
Edinstvena poteza odličnega slovenskega športnika
Napravil nekaj, kar se na športnih prizoriščih ne vidi pogosto
Za to, da širša javnost pozna Alexa, je poleg uspehov zaslužna tudi edinstvena športna poteza, ki je bila v imenu fair playa večkrat nagrajena. Ko je lani marca na Pokljuki na tekmi nehote povozil palico tekmeca Tilna Gregorke, se je ta iztaknila iz pasu, ki je vez med palico in roko. Zato jo je Gregorka izgubil. Cisar mu je dal svojo in nadaljeval naprej z eno. Ko se je vračal, je skočil na drugo progo in pobral njegovo ter nadaljeval tekmo, zaradi tega pa iz rok izpustil zmago.
“Da, recimo, da sem zmago izpustil iz rok. A tedaj o tem sploh nisem premišljeval. To je bila prva stvar, ki mi je padla na pamet. Če si tekmecu nehote ‘zakuhal’, da je izgubil palico, se mi zdi normalno, da mu ponudiš pomoč. Zgodilo se je povsem spontano,” se tega v medijih precej odmevnega dejanja spominja mladi biatlonec.
Je to že del domače vzgoje?
Egoizem in usmerjenost vase nista prava pot za uspeh. Seveda je določena mera egoizma oziroma upoštevanja svojih ciljev in potreb v vrhunskem športu nujna. A tega ne smeš preveč postaviti v ospredje. Veliko športnikov postane vzvišenih, ko dosežejo slavo. Tega si res ne želim. Tudi zaradi tega mi je Jakov zelo všeč. On je vrhunski športnik, šampion, a vseeno z obema nogama na tleh. Nima se za več vrednega od ostalih. Tega bi se tudi jaz rad držal.
S pomočjo drugim je povezan tudi poklic, za katerega se šolate. Na Jesenicah namreč študirate fizioterapijo.
Ko nekomu pomagaš, ko vidiš, da je človek zaradi tebe boljše volje ali se bolje počuti, je to največja nagrada. Ljudi si ne zapomnimo toliko po dejanjih, ampak po čustvih, ki so jih vzbudili v nas.
- Bi si želeli več dobrega branja za mladostnike? Revija #najst, kjer je bil najprej objavljen tudi ta intervju, je omogočila prost dostop do 4. številke.
Koliko biatlonci trenirate?
Odvisno, ali je sezona ali poletje. Ampak povprečno bi rekel, da je 12 ali 13 enot treninga na teden. Če imam obveznosti v šoli, imam le en trening na dan. Če imam dva, sta lahko dolga tudi po dve uri vsak. Včasih pa se dopoldanski trening raztegne tudi na štiri ali pet ur, popoldanski pa je nato krajši. Gre predvsem za junijske in julijske treninge, ko nabiramo osnovno pripravljenost oziroma kondicijo. Hodimo v hribe, kolesarimo. Tedaj treniramo tudi po 30 ur na teden.
Preberite še:
Motoristični blagoslov, kot ga še ni bilo
Kako vam uspeva usklajevati športni in študijsko-šolski urnik?
V zadnjih štirih letih sem v srednji šoli povprečno manjkal na približno polovici ur. Veliko sem se sam učil in si načrtoval. Za maturo zato sploh ni ostalo toliko učenja. Znanje sem “le” osvežil. Gimnazija Franceta Prešerna v Kranju mi je omogočala neverjetno usklajevanje šole s športom. Prav vsi profesorji so mi pomagali. Tudi to je velik razlog, da sem se tako šolsko kot športno razvil na visoki ravni.
Vaš veliki cilj v karieri?
Olimpijske igre. Rezultatsko bi si želel biti med najboljšimi, ampak to je odvisno od veliko dejavnikov, tudi zdravja, na primer. Vsekakor se bom trudil na vso moč.
Preberite še:
Najslavnejši slovenski romar, ki je šel na Camino
Preberite še:
Oglejte si prekrasne pirhe, ki so jih ustvarili bralci Aleteie
Preberite še:
Martin Golob na veliko noč: “Odrešen si lahko tudi doma”
