Ulrik II., grof in knez Celjski, se je rodil 16. februarja 1406 v Celju očetu Frideriku II. grofu Celjskemu (1379–1454) in Elizabeti grofici Modruški (1373–1422/23). Ulrik II. je bil vnuk najslavnejšega predstavnika celjskih grofov, Hermana II. (1361–1435), in obenem tudi zadnji moški potomec slavne celjske rodbine.
Preberite še:
Se je velikan krščanstva rodil na ozemlju današnje Slovenije?
Za pot si je izposodil denar
Romanja oziroma potovanja v daljne dežele zahtevajo precejšnja finančna sredstva; tako je bilo že v preteklosti. Kot ugotavlja dr. Ferdo Gestrin, so bila v Ulrikovem času romanja v Jeruzalem in Compostelo med najdražjimi.
Celotno potovanje ga je menda stalo 37.000 zlatnikov; domnevajo, da je moral na poti vzdrževati zagotovo več kot 100 ljudi, za kar je potreboval enormna materialna sredstva, ki sta mu jih posodila oče Friderik II. in Ulrikova teta, ogrska kraljica Barbara.
Preberite še:
Skrivnostni Slovenec, ki je imel v lasti eno najpomembnejših zbirk
Veliko spremstvo
Ulrik se je na romanje odpravil bodisi novembra 1429 po sklenitvi zadolžnice bodisi šele februarja 1430, ko mu je denar nakazala teta Barbara. Na poti se je z velikim spremstvom vitezov in ščitonoscev ustavil pri aragonskem kralju Alfonzu V. Velikodušnem (1416–1458).
Če se je na pot odpravil že novembra 1429, je do aragonskega dvora potoval štiri mesece. Ulrikovo romanje v Galicijo je zabeleženo tudi v kroniki kastiljskih kraljev. Po tem zapisu je Ulrika spremljalo kar 60 konjenikov.
Na dvor kastiljskega kralja Janeza II. (1405–1454) je prišel med velikonočnimi prazniki. Prav na veliko noč (16. aprila 1430) je bil gost kralja, ki naj bi ga prijazno sprejel in mu izkazal velike časti, saj je bil Ulrik “velik nemški gospod, nečak cesarja Sigismunda”. Na kraljevem dvoru naj bi Ulrik ostal 12 dni. Po odhodu s kastiljskega dvora se je končno napotil v Santiago, kamor je prispel v sredini meseca maja 1430.
Preberite še:
To so avstrijska mesta, ki imajo slovenske korenine