Ko razmišljamo o svojem življenju, lahko hitro ugotovimo, da se pravzaprav vse vrti okrog časa. Okrog vprašanja, čemu ga bomo posvetili, kako razporedili. S tem perečim vprašanjem se vsakodnevno soočajo tudi tri mame, s katerimi smo ob čaju poklepetali o času.
Preberite še:
“Materinstvo je največji čudež, ki ga lahko doživljam”
Meta Zajec Bevk je mama treh otrok, najmlajša med njimi je petmesečna dojenčica, najstarejši 5-letnik. Z možem sta se poročila še v času študija in nikoli ni bila zaposlena, občasno pa piše članke za različne medije. Tadeja Trošt Sedej je mama štirih otrok, starih od osem do 16 let, poročena 17 let, sicer pa biologinja in profesorica na Biotehniški fakulteti. Katarina Cukjati je poročena 15 let in je mama osmih otrok, najstarejši ima 13 let. Uradno je še vedno zaposlena kot delovna terapevtka, vendar je že več let neprekinjeno na porodniških dopustih in zato doma.
Ali ima vaš dan dovolj ur?
Meta: Ker ne hodim v službo, se mi zdi, da imam osem ur več kot mame, ki hodijo v službo. Čutim jih kot podarjen čas. In še bolj spoštujem moža, ki hodi v službo. Seveda mi manjkajo ure, da bi lahko počela še več stvari, ki me veselijo. Nimam pa občutka, da je vsega preveč in da me presega. Ključno za to pa je bilo, da sva z možem v naše življenje vpeljala minimalizem.
S prvim otrokom so se nam začele stvari v stanovanju kar kopičiti in gospodinjstvo me je začelo zelo obremenjevati. Potem pa sem spoznala metodo pospravljanja “konmari” in šla kot vihar skozi hišo. In ko smo med prenavljanjem hiše morali vse zapakirati v škatle in živeti z najosnovnejšim, smo ugotovili, da ničesar ne pogrešamo. Po prenovi smo pustili škatle kar zapakirane. Tako nam ostaja več časa za pomembne stvari: za druženje, igranje, ustvarjanje …
Preberite še:
Preveč navlake? Tu je sedem razlogov za zmerni minimalizem
Katarina: So dnevi, ko čutim, da mi manjka ur. In to je takrat, ko sem “podhranjena” – molitve in pa tudi telesnega gibanja. Takrat imam kdaj občutek, da ima moj dan samo dve uri. Kadar pa se mi zdi, da dobim tisto, kar potrebujem, pa gre.
Tadeja: Sprijaznila sem se, da ima dan omejeno ur. Prednost dajem odnosu z Bogom. To mi pomaga, da tudi ostalo zdržim. Pomembno se mi zdi, da vsak dan popoldne “slišim” otroke. Za to si vedno vzamem čas. Dolgo sem bila v dilemi, ali skrajšati službo ali jo celo povsem pustiti. Sklenila sem, da bom oboje: v polnosti mama in raziskovalka – profesorica, ker mislim, da sem lahko oboje in da je to del mene.
Preberite še:
Kaj je bilo potrebno, da sem prenehala vpiti na svoje otroke
Ali imate občutek, da ste same gospodarice svojega časa ali da vam ga kroji nekdo drug?
Katarina: Nisem več gospodarica. Odkar so otroci v šoli, se mi zdi, da čas krojita šola in družba. Interesne dejavnosti smo omejili. Sama sem po naravi zelo spontan človek. Da se lahko ob desetih zvečer domisliš in greš v Portorož na čaj ali kopanje. Vsaj nekaj tega si res želim obdržati in tudi za otroke si želim, da bi lahko bili spontani. Me je pa življenje prisililo v to, da morajo biti stvari v hiši z devetimi ljudmi bolj strukturirane, organizirane, imeti moramo jasno disciplino. Glavno merilo pa je mir. In tudi midva imava raje manj stvari. Je pa mož Dani človek reda in jasnih pravil, pri njem ni kompromisov. Brez tega bi bilo veliko težje.
Čutim pa tudi, da sem pod pritiskom pričakovanj družbe. Ko imaš enega otroka ali dva, se nihče ne ukvarja s tem, ali je otrok umazan okrog ust, malo popacan ali če pade ali v trgovini joče. Ko pa imaš štiri otroke ali več, ljudje vse to opazijo in komentirajo. In se čutim prisiljena več časa posvečati temu, kakšni, recimo, gredo od doma.
Preberite še:
“Z zaustavitvijo našega hitrega tempa ni nič narobe. Pomembno je, kaj bomo s tem naredili”
Se kdaj zavestno zaustavite in prevetrite svoje prioritete?
Tadeja: Jaz se. Nedelj, recimo, ne dam, saj jih družina res potrebuje. Sin zato ne igra na nedeljskih košarkarskih tekmah in mora igrati v skupini B namesto A. Krožke, razen glasbene šole, omejujem, ker želim, da imamo popoldneve, še bolj večere, drug za drugega. Med počitnicami gremo raje kam dlje, da ni skušnjave, da bi mož skočil malo nazaj na delo, jaz pa doma pospravljala. Da smo res skupaj. Gradimo na odnosih in skušamo biti povezani.
Katarina: Prelomno točko smo doživeli ob hudi bolezni najstarejše hčerke pri njenih sedmih letih in pol. Takrat sva z možem v hipu morala rezati vse druge obveznosti. Vse materialno je postalo nepomembno. Pomemben je bil samo še skupen čas. Še vedno črpamo iz tega spoznanja.
Preberite še:
Na pomoč! Moj najstnik noče več preživljati časa z družino
Kdaj pa najdete čas za moža, za zakon?
Tadeja: Majhni otroci pa tudi najstniki nas zelo potrebujejo, zato so mi sedaj otroci prioriteta. Z možem si želiva več bližine v dvoje v prihodnosti. Zdaj hodiva na dve zakonski skupini. Naredila sva vse mogoče tečaje za zakonce, tako da imava neko orodje, da si lahko hitro prideva blizu, razvila sva sistem, da se hitro poglobljeno pogovarjava. Znava biti pristna, si spoštljivo povedati občutke in težave v odnosu hitreje ter bolj učinkovito rešujeva.
Meta: Tudi midva sva šla na tečaj Ljubezen in spoštovanje, zakonska skupina nama daje ogromno in DiŽ-evi seminarji. Pred tem sva imela veliko začetniških težav v komunikaciji, sedaj pa vsak dan drug drugega vprašava, kaj si želi od dneva, in se uskladiva. Sicer pa nama je res pomembno, da so večeri najini, zato hodijo otroci zgodaj spat. Da se lahko skupaj usedeva, pogovarjava, se poveževa. Tega res ne dava.
Katarina: Trenutno ni časa za kaj več ali da bi hodila ven, nama je pa pomembno, da se kljub temu začutiva. Včasih je dovolj, da se primeva za roke, lahko je to pogled, dotik, trenutek, da se ustvari neka povezanost. Daješ pač vse od sebe tam, kjer moraš biti, marsičemu pa se tudi odpoveš.
Preberite še:
5 razlogov, zakaj se pridružiti zakonski skupini
Kako si osmišljate čas za vsa gospodinjska dela?
Tadeja: Mislim, da je za otroke vzgojno, da imajo okoli sebe red, ker potem ga imajo lahko tudi v sebi. Želim, da se kuha, pospravlja in da delamo skupaj. Nimam občutka, da je čas za gospodinjstvo stran vržen čas, čeprav me včasih bremeni. Si pa stvari poenostavljamo – skuhamo golaž na zalogo, sproti zapisujem, kaj kdo potrebuje, potem vse naenkrat naročim prek spleta, krpanje prepustim šivilji ipd. Pri otrocih se trenutno obnesejo mesečni seznami, kdo je zadolžen za določeno opravilo.
Katarina: Meni je tudi pomembno vključiti otroke, ker jih je toliko in so že tako veliki, da zmorejo. V veliki družini je lahko velika moč, če vsi sodelujejo, ali pa zelo slabo, če ne. Želim, da moji otroci znajo poskrbeti zase. Tudi mi imamo sezname, vidim pa, da je pri najstnikih vse to lahko zelo naporno.
Preberite še:
Skrivnosti dobro organiziranih mam velikih družin
Kdaj v 24 urah najdete čas za polnjenje svojih duhovnih baterij?
Katarina: Včasih sem zelo bežala v šport, ki mi veliko pomeni. Če grem malo na sobno kolo, je dan potem čisto drugačen. Ob tem tudi molim, ampak včasih mi je bila molitev tudi izgovor za šport. Sedaj poskušam najti tudi čas samo za Boga. Naučila sem se, da molim, ko delam, da izročam, brez veliko besed. Rožnega venca sem se včasih otepala, zdaj ga pa rada molim, sploh med vožnjo. Pa spontani pogovori z Bogom in redna tedenska srečanja molitvene skupine. Če jaz nahranim sebe z molitvijo, kakršnokoli, lahko potem dajem naprej.
Tadeja: Kadar le morem, preberem dnevno Božjo besedo. Včasih tudi v službi, ko obdelujem podatke, berem članke in na neki točki ne morem več, stopim k oknu in preberem Božjo besedo. Prek nje pridem v stik s svojimi občutki, notranjostjo, potem vse to razpletem, darujem Bogu in bolje razumem. V molitvi lažje pridem do bistva. To mi daje notranji mir in moč. Ko zjutraj peljem otroke v šolo, vsak pove, česa se veseli ali boji v tistem dnevu, in skupaj zmolimo. Tudi zvečer molimo na podoben način in izročamo ljudi, ki so v naših življenjih.
Meta: Če so moji večeri za moža, so moja jutra za Boga. Ampak to si lahko privoščim šele zdaj, ko se zbudim spočita, ker otrok spi. Večino dni mi uspe vstati pred otroki in to je čas zame oz. za molitev, hranim se z Božjo besedo. Brez tega mi nekaj manjka. Čez dan me pa tudi spremljajo stiske ljudi, za katere molim. Sicer pa včasih na sprehodih z otroki, ali ko sem hodila v fitnes, poslušam krščanske youtuberje in podcaste. Z eno slušalko v ušesu res nisem 100-odstotno prisotna v tistem trenutku, se pa vendarle malo nahranim. Ko postaneš mama, začneš takole “žonglirati”.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Papež bo podelil izredni blagoslov “mestu in svetu”, prejmemo lahko popolni odpustek
Preberite še:
Kako na naraven način okrepiti imunski sistem
Preberite še:
Znati videti dobro in pokazati ranljivost
