Sabina Košmrlje mama treh otrok, po poklicu pa biologinja in filozofinja. Za njo je osem let osnovnošolskega in srednješolskega poučevanja. Obogatena s številnimi praktičnimi izkušnjami je napisala knjigo Srčni učitelj. “Predpise sprejmemo in spoštujemo, a jih lahko izvajamo po svoje: srčno, humorno, sproščeno,” se glasi košček njenega razmišljanja o učiteljskem poslanstvu.
“Šola je bedna, brez zveze, večino tega najdemo na Wikipedii!” Kako se soočiti s temi očitki, predsodki?
Naloga učiteljev je, da otrokom dokažemo, da nismo bedni. Roko na srce, velikokrat dokazujemo, da v razredu smo bedni. Zavedati se moramo, da si je otroke treba pridobiti na svojo stran. V šolo kot profesor ne smeš priti s prepričanjem, da mora otrok slaviti tla, po katerih hodiš.
Tvoja dolžnost je, da otroka pritegneš. Otrok bo v današnjem času ob pomoči naprav v trenutku našel, kar ga bo zanimalo. Zato profesorski adut iz rokava ni več znanje. Moja naloga je, da mu spodbudim zanimanje.
Preberite še:
12 navdihujočih navedkov za naše učitelje in učiteljice
Vprašanje, zakaj bi se jaz to učil, je popolnoma suvereno. Jaz imam srečo, da je biologija zelo življenjska. Pojasnim, da bo to znanje potreboval za boljše poznavanje svojega telesa in bolezni, ko bo žena noseča, ko bodo starši ostareli … Vsak predmet je treba povezati z življenjem. Otroci sovražijo tratenje časa.
Oni ne želijo uživati le popoldne, ampak ta trenutek. Odrasli bi se morali zgledovati po njih. Mi smo mojstri tega, da se navadimo trpeti. Ni namen življenja, da tri četrtine tega trpimo. Če si zadeve osmislimo, z njimi ne trpimo. Najprej moramo stvari osmisliti sebi, nato to razložiti še otrokom.
Kako se spopasti z vlogo učitelja-birokrata?
Treba je biti dosleden. Kakor se ne da otrokom, se tudi nam včasih ne. Nato se stvari kopičijo. Kot učitelj moraš biti mojster interaktivnosti z otroki in obenem malo pisarniškega delavca. Pomembno je, da si naloge osmislimo, sprejmemo kot del poklica, potem jih opravljamo z manj napora.
Otroci sovražijo distanco, strogost, odpor, ki ga profesorji velikokrat prinesemo s sabo v razred. Jezni smo, ker nas čaka konferenca, kuhamo mulo, ker nas čaka gora papirjev. To je pač delo profesorja, za katerega ne trdim, da je lahko. Odrasli se moramo naučiti sprejeti stvari take, kot so, šele potem jih lahko zares učinkovito spremenimo. Kako naj drugače naučim otroka, naj sprejme, kar mu ni ljubo, če tega sama ne znam?
Kako svoje principe udejanjate v praksi? Predstavljam si, da je v razredu vselej nekaj učencev, ki so na primer hiperaktivni, agresivni, brez delovnih navad ali imajo kake druge težave.
Poslanstvo učitelja in starša je zahtevno. V letih poučevanja sem šla skozi res težke zgodbe. Od agresivnih izbruhov do tega, da mi je romska deklica rekla: “Ne bom se učila, ker se bom čez dve leti tako ali tako morala poročiti.” Vedno znova se je izkazalo za zmagovalno to, da sem se jim znala približati, jih povprašati, kaj jih muči. Da sem otroka slišala, videla, da njegovih dejanj ali, še huje, njega osebno nisem začela kritizirati, napadati.
Začutila sem, da je bilo v razredu nekaj drugače. Ali so naslednjo uro pisali test, ali se je ponesrečil sošolec, ali njegov oče. Ure se ne držim kot pijanec plota. Nisem stroga kot v zaporu. Dam jim nekaj minut, pogovorimo se, začutijo človeškost. Potem se lažje osredotočijo. Razsojam pa ne, včasih niti ne posegam za rešitvami.
Preberite še:
4 pozitivni pristopi, ki lahko pomagajo pri vzgoji otrok
Rečem nekako v slogu: “Verjamem, da se bo tvoj problem zagotovo nekako uredil. A če se ne boš posvetil snovi, si boš nakopičil še dodatno težavo.” Ko so videli, da mi je mar, da so lahko tegobo izlili iz sebe in se sprostili, je stvar stekla. Nihče si ne želi biti kregan in kaznovan. Vsak si želi biti sprejet, pohvaljen, viden, slišan. Kaj “seka” ven? Lahko stiska, od doma prineseni vzorec ali kaj tretjega. Ne smemo obupati nad njimi, tako kot starši ne nad svojimi otroki, poskušaš biti ustvarjalen. Kolikor bolj si mehek, intuitiven, srčen, čuteč, toliko lepše stečejo stvari.
Otrokom je treba dokazati, da si vreden zaupanja, da si strokovnjak na svojem področju. Če si ves tesnoben, živčen, nisi vreden, da ti sledijo. Ko daš na tehtnico, nič ne izgubiš z minutami, ko se posvetiš njihovim težavam. Včasih te poskušajo prinesti okrog, a moraš narediti res v pravem trenutku. Ti moraš napraviti prvi korak, imeti veščine, kot sta pritegovanje in animiranje. Učitelji smo v šoli zaradi otrok in ne obratno. Ko te otroci spustijo blizu, so v eni uri sposobni narediti ogromno.
Kakšne so povratne informacije mladih o pravilni usmerjenosti vašega pristopa?
Najprej v odnosu. Ko sem na človeški način komu rekla, naj kaj naredi ali mi pomaga, ni bilo nikoli težav. Če so me vabili, recimo, na glasbeni nastop, sem se odzvala in prišla. Na Pohorju sem bila z 18-, 19-letniki v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti.
Prosila sem jih, da bi rada spala in naj bodo mirni: “Če želite, bodite pokonci, ampak tiho v sobah. Ne da se mi klicati staršev in ravnatelja.” Nasmejali so se in niso razgrajali. Na ekskurzijah v Rimu ali Pragi ni bilo enega incidenta z zamujanjem, alkoholom ali čim podobnim. Med porodniško me je dijak, 19-letni fant, pozdravljal čez vso ulico.
Preberite še:
Ali vaši otroci hodijo kot race, so nespretni, ne znajo dobro teči? Preberite tole!
Tudi zdaj, ko jih ne učim več, me pozdravljajo, ko sem na kavi ali v avtu. Tudi če jih spustiš blizu, to ne pomeni, da zanje nisi avtoriteta, da te ne spoštujejo in ubogajo. Naša družba zelo temelji na strahu in ustrahovanju. Mislimo si, da če smo naduti, resnobni, nam bodo ljudje sledili. Lahko smo tudi igrivi in radostni in si tako obenem polnimo baterije.
Mamica ste, in to kar dvakrat, postali še kot študentka. Prvič že pri 23 letih.
S profesorji in sošolci nisem imela težav. Res smo živeli vsak v svojem svetu. Oni so prišli na predavanja skrokani od alkohola, jaz pa od dojenja. (smeh) A študirati z otrokoma je bilo prav lepo. Če bi zdaj lahko kaj spremenila … Za vsako ceno sem želela diplomirati, gnala sem se za izpiti, diplomirala sem z deseticama. Če bi imela še eno možnost, se ne bi tako gnala. Delovala sem iz strahu. Zdaj se znam bolj prepustiti in zaupati.
Preberite še:
Otroke je treba vzgajati za napore
Kako srčni odnos udejanjate v družini?
Ko mi najstnica pravi, da sem tečna, se zamislim: “Drži, danes sem pa res nekaj tečna. Oprosti. Pusti me za pol ure, da popijem svojo kavo in bo potem drugače.” Ne začnem groziti: “Kaj mi boš ti govorila, smrklja!?!” Ne postavim se v vzvišen položaj. Včasih pa ji odvrnem: “Danes si pa ti tečna.” In prizna. Treba si je dovoliti, da ne živimo nekih vlog, ampak pristne sebe. Ljudje smo zelo odtujeni sami od sebe. Če si odtujen od sebe, si tudi od soljudi.
Večni starševski izziv je posredovanje ob prepirih. Kdaj, kako, koliko?
Starši pozabljamo, da v trenutkih sporov ne smemo postati enaki kot otroci, najstniki. Biti moramo čustveno zreli, jim pokazati, kako takšne zadeve odrasli rešujemo. Ne vtikamo se v vsako malenkost, do določene mere pustimo, da se dogovorijo sami. Če posredujemo, to storimo na čim krajši in stabilen način. Če se razburimo tudi mi, smo tudi mi veliki otroci, ki se deremo po hiši. Od koga naj se otrok nauči zrelega odzivanja, če nima vzorca, po katerem bi se zgledoval?
Preberite še:
Kako ukrotiti jezo pri otroku
Na začetku je bilo težko. Pri nas doma smo se veliko prepirali. Ko sem postala mama, so ti vzorci začeli prihajati iz mene. Vedela sem, da moram nekaj storiti. Iskreno: ko sem čutila, da bo kak vzorec udaril iz mene, sem začela moliti. Takrat enostavno nisem imela druge ideje, kako se zadržati pred izbruhom. To mi je preusmerilo misli, da sem se bila sposobna zadržati pred agresivnim vedenjem. Nato sem se začela opazovati z neke razdalje. Postala sem opazovalka sebe. Ko se ujameš, kako jeza kipi v tebi, kakšne misli ti švigajo po glavi, si že zmagovalec. Dokler tega ne ozavestiš, pa si žrtev.
Včasih se ujamem, kako v mislih obtožujem partnerja, kako ni naredil tega ali onega. Nato pa si naštejem, kaj vse je naredil, in da je tudi on utrujen. Namesto očitka, zakaj ni naredil nečesa, se mu raje zahvalim, da je naredil nekaj drugega. Potem se tudi tisto, kar še ni narejeno, vedno uredi.
Preberite še:
Kapelice v slovenskih gorah: kam se odpraviti?
Preberite še:
Slovenska kuharska mojstrica: “Uspeh še ne pomeni sreče”
Preberite še:
Radijskega napovedovalca je rešila zlomljena Marija
