Ali imata krščanstvo in moda kaj skupnega? Vprašajte Simona Warda, kristjana, ki je bil več kot 30 let na čelu Britanskega sveta za modo (British fashion council). British fashion council je neprofitna organizacija, ki povezuje najrazličnejše strani britanske modne industrije z namenom omogočanja trajnostnega principa v modi ter prepoznavnosti britanske mode v svetovnem merilu.
Preberite še:
Manekenki, ki dokazujeta, da se moda odpira tudi k drugačnim lepotnim idealom
Preberite še:
Puma vs. Adidas: zgodba Kajna in Abela?
Od opernega pevca do direktorja londonskega tedna mode
Čeprav si je celo mladost želel in prizadeval za to, da bi postal operni pevec, ga je življenje zaneslo v modni svet, v katerem je ta mož, oče dveh otrok in dedek ostal kar 35 let. Ena najvidnejših nalog, s katerimi se je ukvarjal Simon Ward, pa je bilo vodenje in organizacija modnih revij na londonskemu tednu mode (London Fashion Week).
Na tednih mode, ki se odvijajo dvakrat letno v svetovnih prestolnicah, se spomladi in jeseni svetu predstavijo najvplivnejši modni oblikovalci in modne hiše z namenom prikazati modne trende za prihajajočo sezono.
Preberite še:
Izzivalna modna kombinacija za Instagram, posneta v cerkvi
Krščanstvo in moda – dva ločena svetova?
Številni kristjani bi ob vprašanju, ali ima krščanstvo kaj skupnega z modo, najbrž odločno odgovorili, da bolj malo. A Simon Ward se s tem ne strinja. V nekem intervjuju je dejal: “To je popoln nesmisel. Na samem začetku je Bog ustvarjal. Kreativnost je pri Bogu prisotna od prvega dneva dalje.
Ko sta Adam in Eva jedla od drevesa spoznanja in se zavedla, da sta gola, je pravzaprav Bog zanju ustvaril prva oblačila. V drugi Mojzesovi knjigi je duhovniškim oblačilom posvečeno eno celo poglavje (2 Mz 28,1–43). Vse je zelo natančno popisano,” navaja Ward.
“Besednjak, povezan z oblačenjem in oblačili, je prisoten skozi celo Sveto pismo. Zato je zame vsako namigovanje, da oblačila, moda ali kreativnost in Bog ne gredo skupaj, preprosto nespametno.”
Spomnimo se lahko na pismo apostola Pavla Efežanom, v katerem piše: “Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru.” (Ef 6,14–16)
Temne plati modne industrije
Dejstvo pa je, da ima modni svet, ki je svet glamurja in blišča, tudi svoje temne plati, o katerih bi morali kristjani razmišljati ter v zvezi z njimi tudi ravnati po svoji vesti. To so recimo narekovanje nemogočih trendov vitkosti za manekenke, nadalje pa tudi nepravična proizvodnja oblačil ter ekološki vidik.
Znano je namreč, da si največje blagovne znamke oblačil (številne so prisotne tudi v Sloveniji) ustvarjajo velikanske dobičke. To pa gre predvsem na račun tega, da so delavci, ki oblačila proizvajajo (predvsem gre za države v Aziji), nezadostno plačani, da nimajo ustreznih delovnih pogojev in zdravstvene oskrbe, da oblačila šivajo že majhni otroci in tako dalje.
Prav tako je vprašljiv tudi okoljski vidik hitre mode, saj se za proizvodnjo oblačil uporablja strupene pesticide, toksična topila in barvila, porablja se enormne količine vode in tako dalje.
Preberite še:
Z modne brvi Victoria’s Secret na pot za Jezusom
Modna industrija in naš planet
To je en izmed vidikov, na katerega Simon Ward pogosto opozarja. “Nošenje lepih oblačil je nekaj, kar slavi življenje. A uničevanje planeta bi nas moralo skrbeti. Porabljanje ogromnih količin vode, količina odpadkov in oblačil, ki jih pravzaprav nočemo, s temi stvarmi se moramo spopasti,” pravi Simon Ward. “Če bi bil Bog ‘glavni’ v modni industriji, bi ga te stvari najbolj skrbele.
Mislim, da bi nam rekel, naj pazimo na naš planet. Smo namreč izredno sebična generacija, če govorimo o konzumerizmu. Predstavljajte si, da se za izdelavo ene majice porabi toliko vode, kolikor jo eno gospodinjstvo porabi v treh letih. V britanskih garderobah je za 31 milijard nenošenih oblačil, povprečna ženska pa ima doma 19 parov čevljev, ki jih ne nosi.”
Preberite še:
Kaj se bo zgodilo z Zemljo ob koncu sveta?
Mladi in napačne predstave o vitkosti
Warda prav tako skrbijo tudi smernice, ki manekenkam zapovedujejo, da so tako shujšane, da se lahko stlačijo v oblačila angleške velikosti 0 (oblačila evropske velikosti 30 ali XXXS – za lažjo predstavo, avtorica tega članka, ki je povprečno grajena, nosi oblačila velikosti 40 oziroma L).
Tako je v nekem videu povedal: “Kriva sicer ni samo moda, vendar moda igra pomembno vlogo pri ustvarjanju podob, ki jih ljudje gledajo in za katere mislijo, da jim morajo slediti, še posebej mladi.”
Preberite še:
Uspešna manekenka, čeprav ji manjka polovica roke
“Vesel sem, da lahko rečem, da smo na londonskem tednu mode omejili starost sodelujočih manekenk nad 16. Mlajše od 16 let so namreč še otroci in imajo tudi temu ustrezne postave, zato je povsem neprimerno, da otroške postave narekujejo, kako naj bi bile videti odrasle ženske. Žal je še vedno veliko manekenk in manekenov, ki so bolni – v povsem medicinskem smislu –, ker so tako vitki, in ni prav, da njihove podobe zaznamujejo milijone ljudi po vsem svetu.”
Simon Ward sklene: “Mladim moramo sporočiti, da so v življenju pomembnejše stvari od tega, kako je nekdo videti. Identiteta nekoga ne more biti zgrajena samo na tem, kako je videti ali katera oblačila nosi.”
Preberite še:
“Nobena teološka debata ne odtehta spoznanj, ki ti jih prinese materinstvo”
Preberite še:
Opogumljajoče misli Mojce Senčar
Preberite še:
Kako naj se znebim strahu pred porazom?