Z otroki ste iz knjižnice prinesli nekaj knjig in zadovoljni ste se lotili listanja. Ko ste le za hip pogledali stran, pa je eden od otrok že premočno prijel list in ga iztrgal. Ali pa je zagrabil flomaster in knjigo malo “polepšal”. Ali prevrnil kozarec soka, ki je stal ravno ob knjigi …
Kaj pa zdaj?
Brez panike! Seveda ni konec sveta. Vsakomur, ki z otroki veliko hodi v knjižnico, se to prej ali slej zgodi. Če je stran iztrgana, se pozanimajte pri knjižničarki, ali jo lahko sami prilepite nazaj s prozornim lepilnim trakom. Če ne, pa prepustite popravilo knjižničarkam.
Če pa je knjiga počečkana ali polita, morate o nesreči vsekakor obvestiti knjižničarko, ko boste knjigo vračali. Ta bo ocenila škodo. Zaradi občasne čačke tu ali tam, zlasti v otroških knjigah, se verjetno ne bo pretirano vznemirila. Če je počečkana kakšna knjiga za odrasle, zlasti če je pobarvan tudi tekst, ki je zato teže berljiv, pa bo verjetno treba plačati novo knjigo. Ima pa takšna nezgoda tudi svetlo plat: da počečkana knjiga ostane vam.
Preberite še:
10 katoliških knjig, ki jih morate prebrati
Preberite še:
Zakaj je dobro majhnim otrokom brati svetopisemske zgodbe
Obiskovanje knjižnice se obrestuje
A naj vas strah pred drobnimi nezgodami ne odvrne od obiskovanja knjižnic. Številne knjižnice po Sloveniji so namreč mnogo več kot le izposojevalnice knjig – ponujajo pravo bogastvo glasbenih zgoščenk in DVD-jev s filmi in risankami, v marsikateri lahko obiščete tudi različne kulturne dogodke ali pa vsaj posedite in prelistate kak časopis ali revijo. Včasih se v knjižnici v otroškem kotičku najdejo celo družabne igre in druge igrače.
Einstein naj bi nekoč rekel, da moramo otroka starši nujno naučiti samo enega podatka: kje je najbližja knjižnica. In če dobro razmislite, je to res – če bo znal priti do knjižnice in tudi vsaj malo pobrskati po njej ali pa vsaj vprašati tamkajšnje osebje za pomoč, bo odgovore na vsa preostala vprašanja znal poiskati sam. V življenju se bo otrokom mnogokrat obrestovalo, če jih boste navadili redno zahajati v knjižnico, zlasti v dobi, ko nam spletni brskalniki dajejo lažni občutek, da je vse znanje sveta le klik stran. A je vendarle znanje, ki ga nosijo knjige, bolj zanesljivo in tudi tehtnejše kot članki na spletu, ki jih lahko objavi vsak s kolikor toliko znanja jezika in rokovanja z računalnikom.
Preberite še:
Za vse, ki si želite več brati, a “nimate časa”
Ko otroke pripeljete v knjižnico, jih hkrati ne pozabite učiti tudi tega, kako naj se tam obnašajo in kako naj z izposojenimi knjigami ravnajo. Razen na fakultetah v večini knjižnic ni treba biti povsem tiho, pritajen pogovor je povsem sprejemljiv. Bo pa zato tekanje – razen v otroškem kotičku – verjetno pospremljeno vsaj z grdimi pogledi, če ne kar z opominom. Enako neobrzdano jemanje knjig s polic, ki si jih ne nameravamo izposoditi, sploh pa puščanje knjig, da ležijo vsepovsod, namesto da bi jih takoj vrnili na polico. Otrokom povejte, da s spoštljivim vedenjem kažemo spoštovanje do knjig.
Uporabljajte kazalo!
Če bi se kdaj zapletli v pogovor s kakšno knjižničarko, bi se verjetno zgrozili, ko bi vam povedala, kaj vse ljudje počnejo s knjigami iz knjižnice. Zdi se seveda razumljivo, toda marsikomu ni, da knjige, ki si jo prinesel iz knjižnice, ne posojaš nekomu tretjemu. Prav tako je ne podčrtuješ, iz nje ničesar ne izrezuješ ali trgaš. Ko jo imaš v rokah, ne ješ. Niti je ne nosiš s seboj na stranišče. Ob tem lahko dodam, da toaletni papir ni najboljše kazalo, ravno tako ne razne rastline, zobne ščetke, vilice, ovitki lizik ali bombonov … Niti označevanje prebranega z vihanjem vogalov ni ravno prijazno do kogarkoli, ki bo knjigo v roke dobil za vami. Preprosto uporabljajte kazalo in knjige vam bodo hvaležne.
Predvsem pa ne pozabite, da boste o ravnanju s knjigami nasploh, ne le tistimi iz knjižnice, otroke največ naučili z zgledom.
Seveda se tudi ob skrbi in spoštljivem rokovanju s knjigami vsem nesrečam preprosto ni mogoče izogniti, še posebej ne v kaotičnem svetu z majhnimi otroki. A še enkrat poudarjam: naj vam to ne vzame poguma, da ne bi tudi z otroki (ali vnuki!) redno obiskovali bližnjo knjižnico!
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
