Psihologija pravi, da vidimo svet okrog nas na enak način, kot funkcionira naša notranjost. Temu se reče zrcaljenje.
Če sem v sebi naravnan na dobro, pozitivno, potem take stvari opazim tudi v svetu okoli sebe. In obratno, če okrog sebe vidim samo napake, zlo, negativnost, kako me vse moti, kako vsi vse narobe delajo, potem je verjetno to moja notranja naravnanost. Opazim pač tisto, kar nosim v sebi in s čimer se ne nazadnje največ ukvarjam v nekem danem trenutku.
Kaj opazim na drugih in o čem govorim?
Po tej logiki se lahko vprašamo, ali opazimo na drugih ljudeh najprej in predvsem napake ali smo naravnani na njihove dobre lastnosti. In če gremo še korak dlje, ali o drugih govorimo dobro ali slabo?
Zelo dobra vaja je, da nekaj dni opazujemo sami sebe z namenom, da bi ugotovili, o katerih temah se pogovarjamo z drugimi ljudmi in na kakšen način govorim o njih. Če smo nagnjeni k temu, da najraje govorimo o drugih ljudeh, je zelo pomembno, da ne zapademo v opravljanje.
Preberite še:
Odpovedal se je družinskemu podjetju in Oxfordu ter postal menih
Preberite še:
Želim si zares dobro prijateljico!
Tri sita
Nekje je zapisano, da bi morali vsako stvar, preden jo izrečemo, presejati skozi tri sita. Torej ali to, kar nameravamo povedati, prestane test treh sit: Ali je dobro? Ali je resnično? Ali je koristno?
Ta tri sita naj bi veljala za pogovor o vseh temah in še toliko bolj, kadar je tema pogovora drug človek. Torej ali nameravamo o nekom povedati nekaj dobrega, resničnega, koristnega? V tem primeru zagotovo ne bo šlo za opravljanje, prav tako pa to ne bo škodilo osebi, o kateri govorimo. Če pa tisto, kar nameravamo povedati, ni niti dobro, niti resnično (ali nismo prepričani v resničnost), niti koristno, potem je verjetno bolje, da to obdržimo zase.