“Skodrana predavateljica s hecnim priimkom, zaljubljena v naravo in potovanja.” To je Petra Škarja. Mlada podjetnica, ki je napisala pet knjižnih uspešnic. Zadnja nosi naslov Camino: Od suženjstva do svobode, v njej pa Petra piše o prehodu iz lastnega suženjstva do svobode.
O sebi pravi, da je radovedna avtorica, ki želi čim bolj izkusiti vse, kar življenje ponuja. S svojim preprostim pisanjem želi podeliti opažanja, znanja, zaznave in izkušnje s svetom, saj verjame, da s spremembo posameznikov spreminjamo svet. Rada tudi potuje, je veliko v naravi in kljub dolenjski krvi ne pije cvička. Njeno osnovno vodilo je: Bodi, kar si; delaj, kar te veseli.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Obožujem jutra! 😉 Idealno je zbujanje ob ptičjem petju (vedno se zbujam brez budilke), potem pa najprej eno dobro kavo z mandljevim mlekom …
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete … ?
Odvisno od jutra. Trudim se navaditi, da bi bila moja prva misel vedno nekaj pozitivnega o sebi, a ko pogledam te svoje bujne kodraste neukrotljive lase, ne morem, da se ne bi nasmehnila obliki, ki jo zjutraj zagledam v ogledalu. Vsakič je drugačna, prav neverjetno.
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker … ?
Zelo nizko postavljam pomembnost tega. Verjetno prenizko. Tudi pri drugih mi je marsikaj drugega pomembnejše kot to (kar ne pomeni, da sploh ni pomembno).
4. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Gore. Narava. Šport. Moj kužek, pomeranec Puhi.
[protected-iframe id=”cfc5e9af0e0d4ca6fa874be714ba0f1e-133580111-130919046″ info=”https://www.facebook.com/plugins/post.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2Fpetra.skarja%2Fphotos%2Fa.594254293925916.1073741836.593896273961718%2F2123806017637395%2F%3Ftype%3D3&width=500″ width=”500″ height=”687″ frameborder=”0″ style=”border:none;overflow:hidden” scrolling=”no”]
5. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite bližnjim in tistim stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Zanimiv mi je ta stereotip, da podjetnik oziroma podjetnica že v osnovi nima časa. Zame to ne drži. Na samostojno pot sem se podala prav zato, da imam čas. Svoj uspeh merim s količino časa, ki ga imam lahko za stvari, ki mi v življenju največ pomenijo. Če bi delala od jutra do večera, bi bil to zame največji osebni neuspeh, ne glede na količino zasluženega denarja in drugih, na zunaj pomembnih dosežkov.
Mnogi svetovalci podjetništva in guruji time managementa bi se verjetno držali za glavo, če povem, da si svoj urnik načrtujem tako, da najprej vanj vnesem osebne stvari, ki mi največ pomenijo (najbližji prijatelji, gore, tek oziroma športne aktivnosti in podobno). Kar ostane časa, ga zapolnim z delom. Se pa trudim tu ohranjati ravnovesje – preveč dela me bremeni, pa tudi premalo dela me bremeni.
Seveda vedno to tudi ni izvedljivo, kadar zapadem v kolesje prevelikega števila ur dela, si vnaprej rezerviram daljši oddih in si rečem: “Petra, ni problema, dva meseca boš takole delala več, kot je tvoja osebna toleranca tega, a boš potem zato tri tedne na oddihu.”
Del Petrinega predavanja si lahko ogledate spodaj.
6. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ko sem prvič pretekla mali maraton, kljub temu da so mi zdravniki po poškodbi noge v hudi prometni nesreči rekli, da tega zagotovo ne bom nikoli zmožna. Moja izkušnja je bila, kako pomembno je verjeti sebi, ne drugim, četudi so uradno strokovnjaki svojega področja. Še danes mi to védenje pomaga, kadar se izgubljam v razmišljanjih, ali naj sledim sebi ali raje poslušam strokovnjake (v prodaji, podjetništvu, javnem nastopanju in preostalih neštetih področjih, ki spremljajo podjetniško pot).
Res ne more nihče drug vedeti, česa si sam sposoben. Klišejska izjava, ki pa dobi svojo moč, ko iz besed pride do izkušnje. To sem začutila, ko sem prišla v ciljno črto po pretečenih 21 kilometrih. To mi je razbilo mnoge, premnoge omejitve, ki sem si jih dovolila postaviti na podlagi mnenj drugih. Kar naenkrat sem dojela, zares dojela, da sama najbolj vem, česa sem sposobna, pa četudi vsi drugi rečejo, da to dokazljivo ni možno.
Od takrat naprej vsako leto pretečem mali maraton v Ljubljani v zahvalo na ta spomin, to izkušnjo.
7. Verjetno bi lahko rekli, da je tisto kar delate, vaša strast. V življenju ste sledili svojim sanjam in s trdim delom vam na tej poti zdaj uspeva. Kaj bi svetovali tistim, ki to strast in sanje še iščejo, poleg pa obupujejo, da jim to gotovo ne bo uspelo?
Predvsem to, da ne stoj na mestu, ko to iščeš. Medtem ko deluješ, sproti šele začutiš, kaj je res tvoja strast. Kdor zgolj razmišlja, ne bo dognal in zares začutil, kaj je tisto, ob čemer mu zaigra srce. Sama sem kar šest let tavala od enega produkta ali storitve do druge, ne da bi vedela, kaj je zares moja strast. Šele po šestih letih delovanja se je nekako vse postavilo na svoje mesto, ko sem znala iz svojega otroškega hobija, pisanja, ustvariti tudi kariero.
In še eno vodilo, ki ima pri meni veliko težo – denar je vedno posledica dobrega dela in prispevka trgu. Nikoli ne sme biti glavni razlog, zakaj se podaš v nek projekt, neko delo. Če je, si že vnaprej obsojen na mučenje, ogromno napora ali celo na poraz na koncu. Ne trdim, da je to splošno pravilo, vem le, da pri meni zagotovo velja.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
“Petra, ne jamraj, ker veš, da v resnici ni tako hudo.” Če še to ne pomaga, pa sama sebe preganjam z: “Petra, tečna si, pojdi v hribe!”
Včasih najbolj pomaga čisto preprosta rešitev: pokličeš prijatelja ali prijateljico na kavo in malo poklepetaš. Premalo cenimo močna prijateljstva in bližino ljubih oseb. Pravi smisel življenja mi dajejo ustvarjalnost in tisti najgloblji odnosi.
Zelo se mi zdi pomembno, da si večkrat povemo, da je povsem naravno biti včasih na tleh, slabe volje, da včasih obupujemo, se zjočemo in še kaj. In to je v redu. Nismo zato slabe osebe, niti manj sposobne od drugih. Vsi imamo take dni, take trenutke. Le da si jih eni priznajo, drugi zanikajo; eni skrivajo, drugi povedo; eni potlačijo, drugi izrazijo.
9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Poslušanje skupine Shamballa in ob tem pisanje dnevnika. Obožujem pisanje – osebno in poslovno. To me sprošča. Najlažje vse prelijem na papir (oziroma tipkovnico 😉).
10. Biti ženska je lepo, ker … ?
Se je tako lepo prepustiti moškemu, da včasih poskrbi zate. 😉 Pa še polno rožic dobimo. Lepo je biti ženska, če se ne trudimo “biti moški” in če ne tekmujemo z njimi.
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
V rubriki Ženska ženski smo do zdaj objavili tudi:
Preberite še:
“Ja, težave in delo nosim domov in sem tečna. Ampak …”
Preberite še:
Kako biti žena, mamica in podjetnica? “Delujem na fotosintezo”
Preberite še:
“Ko je hudo, se ženska vedno bolje znajde kot moški”
