Štefan Matjaž prihaja iz Ljubnega ob Savinji. Po izobrazbi je električar energetik in fotografski tehnik, vendar je opravljal že veliko različnih del; od dela v proizvodnji do dela na terenu kot fotograf in novinar.
Približno dve leti opravlja poklic osebnega asistenta, za katerega pravi, da ga močno izpolnjuje.
V prostem času rad hodi v gore in je planinski vodnik Planinske zveze Slovenije ter član PD Ljubno ob Savinji (PN ‒Planinskega društva; op. n.). V želji, da bi gore približal tudi osebam s posebnimi potrebami, kot so slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, invalidi na invalidskem vozičku, je leta 2020 opravil izobraževanje inPlaninec za delo z invalidi in osebami s posebnimi potrebami v planinstvu in je spremljevalec na inkluzijskih pohodih odbora inPlaninec.
To delo opravlja prostovoljno, z veliko mero odgovornosti, skrbnosti in predanosti. Prostovoljstvo ga osrečuje.
Veseli ga tudi delo z mladimi in s socialno ranljivejšimi skupinami. Aktivno sodeluje pri vodenju taborov Mladih planincev.
Kako je prišlo do tega, da ste s poklica električarja “presedlali” na poklic osebnegaasistenta?
Ključno je bilo, da sem leta 2020 opravil izobraževanje za delo z osebami s posebnimi potrebami v planinstvu in sem te osebe pobližje spoznal. Tisto leto sem bil brezposeln.
Potem pa sem šel nekega dne s prijateljico na kavo in začel razlagati o tem, da sem naredil to izobraževanje, in mi je rekla, da bi bil super za poklic osebnega asistenta. Šel sem na zavod za zaposlovanje, povedal svoje reference, koordinatorka na zavodu me je usmerila, da sem začel s tem poklicem.
Z osebami s posebnimi potrebami sem se srečeval že prej, ampak jih nisem dojemal tako. Kot otrok sem imel soseda, ki je bil gluhonem, moj kolega je zbolel za paranoidno shizofrenijo … Že od malega sem bil na nek način v stiku s posebnimi potrebami.
Kakšen poklic je poklic osebnega asistenta?
To je poklic, ki ti mora biti blizu. Moraš biti človek za to, pomembno je, da sprejmeš ljudi take, kot so, da jih ne obsojaš. Poznaš njihovo ozadje, vendar se ne sprašuješ, zakaj so taki.
Je zelo zanimiv poklic. Noben dan ni enak prejšnjemu, vedno so novi izzivi, predvidljive in manj predvidljive stvari. Moraš znati reagirati, sploh če pride do kritične situacije.
Je prijeten poklic, na drugačen način spoznaš zelo prijetne osebe, ki te zelo cenijo, zahvaljujejo se ti za takšne stvari, ki so nam samoumevne. Za to, da jih nahranim, jih oblečem, so neizmerno hvaležni.
Bi rekli, da vas ta poklic izpolnjuje?
Definitivno. Zvečer, ko je delovni dan za mano, sem srečen. V življenju imam zelo rad izzive, zato me ta poklic res izpolnjuje. Nisem človek rutine, ta poklic mi je ravno zaradi tega pisan na kožo.
Bi lahko našteli kak trenutek s katerim izmed vaših varovancev, ki se vam je res vtisnil v spomin?
Neka moja varovanka je imela zelo poškodovane možgane, ni govorila, bila je slepa. Na prvi pogled bi rekel, da je bila zelo zahteven primer, ampak sem se ob njej počutil neverjetno pomirjenega.
Ker se ni mogla izražati z besedami, se je močno videlo, kadar je bila razburjena. Takrat sem jo samo objel in čakal, da se je umirila. Ko je bila pomirjena, me je to napolnilo s tako energijo, da težko opišem. Bil je zelo poseben trenutek.
Ni me videla, ampak je čutila to, da jo želim pomiriti, da ji želim samo dobro. Takih trenutkov z varovanci je veliko.
Čeprav veliko dam, ogromno dobim nazaj.
Kaj vas pri vašem delu najbolj navdihuje?
Spoznavanje novih ljudi, vsak človek je nova izkušnja. Že od malega se zelo rad učim. Zadovoljstvo, da vem, da sem nekomu pomagal, mu polepšal dan, da je bil morda zaradi mene na koncu bolj srečen. Navdihuje me vsak njihov nasmeh in zahvala. Te izkušnje me zelo bogatijo.
Kaj zajema vaše delo?
Čisto osnovni urnik je približno tak, da pridem tja, se malo pogovorimo. Sledi razgibavanje, če je oseba nepokretna, potem sledi osebna nega, umivanje, hranjenje. Potem gremo ven, se pogovarjamo.
Sledi počitek, kosilo, popoldne pa je bolj sproščeno, odvisno od vsakega posameznika, s trenutnim varovancem sva na primer danes gledala košarkarsko tekmo. Tu se prilagodim njihovim željam.
Kakšne izzive prinaša delo osebnega asistenta in delo z osebami s posebnimi potrebami? Kako se soočate s temi izzivi?
Naučil sem se dveh stvari. Prva je, da ničesar, kar se zgodi, ne smeš jemati osebno, druga pa je, da moraš znati postavljati meje. Dela ne nosim domov. Ko se usedem v avto, je zame konec delovnega dne.
Doma nikoli ne premlevam, kaj se je zgodilo, saj bi lahko to škodovalo mojemu duševnemu zdravju. Tudi oni imajo slabe trenutke in dni, jaz pa se kljub temu trudim, da sem med delom vedno dobre volje in nasmejan, čeprav je včasih težko.
Skupine oseb s posebnimi potrebami vodite v gore. Kakšna izkušnja je to?
Vodim različne skupine ljudi, z vsako je treba delati drugače. Vodim gluhe, slepe, osebe na vozičkih … Pri skupinah gluhih oseb imamo prav posebne vizualne znake, s katerimi se sporazumevamo v gorah, naredil sem tudi tečaj slovenskega znakovnega jezika.
Nazadnje sem letos vodil skupino slepih in slabovidnih na Triglav. To je bila zares posebna izkušnja. Pri slepih je veliko glasovnega usmerjanja in način vodenja s palico. Imajo neverjeten čut za orientacijo.
Res me je presenetilo, kako dobro se znajdejo, zanimivo je opazovati, da imajo razvite povsem druge čute. Prišli smo na primer do roba prepada in je slepi planinec rekel ravno to: “Zdaj smo pa pri robu, kajne?” Vprašal sem ga, kako to ve, in je rekel, da čuti, kako piha navzgor.
Ali pa na primer hodimo in kar naenkrat vprašajo, ali je na levi strani zgradba. In je res. Veliko se orientirajo po vetru. Vedo, da hodimo skozi listnati gozd, ker slišijo šumenje ali padanje listov. Zelo intenzivno doživljajo gore.
Slepi me spodbujajo, da sem veliko bolj pozoren na naravo in vse podrobnosti okoli sebe, to je krasno. Gledati moram za dva in tako opazim stvari, ki bi jih drugače čisto spregledal.
Verjetno se med vami ustvari prav posebna vez?
Seveda. Med seboj si moramo popolnoma zaupati. Še posebej rad se gibam s slepimi in slabovidnimi, ker to predstavlja velik izziv.
Nam lahko zaupate kak poseben, ljub spomin s planinskih odprav?
Zgodi se, da prehodimo 15, 20 kilometrov, jaz sem že popolnoma utrujen in se želim samo še usesti, oni pa pridejo do koče, zavrtijo našo himno Odločen korak in začnejo plesati. To je tako lepo videti, ker jim sploh ne zmanjka energije. Čeprav sem izmučen, me vedno prepričajo, da začnem še sam plesati. 😊
Ko s takimi osebami osvojiš vrhove, je res neverjeten občutek.
Radi delate tudi z mladimi. Kaj vas navdihuje pri delu z njimi?
Zelo rad delam z mladimi s posebnimi potrebami. Pred kratkim sem bil animator na taboru z Mavričnimi bojevniki, to so mladi z motnjo ADHD. Je zelo zanimiv, na trenutke naporen tabor, vendar rad hodim na take stvari. Nanje to zelo dobro vpliva, saj so v družbi sebi enakih, počutijo se sprejete. Če do njih pristopiš na pravi način, se da ogromno narediti.
Že deset let pa kot vodja sodelujem pri taboru Mladih planincev, to so osnovnošolski otroci, ki imajo radi gore, skupaj hodimo na izlete, imamo razne delavnice, pojemo ob tabornem ognju, veliko se učimo o naravi, o varnosti v gorah …
Veliko svojega časa namenjate delu z ljudmi. Kako pa najraje preživljate čas, ko želite imeti čas zase?
Ko se želim odklopiti, grem na sprehod, izlete s svojim kužkom. Najbolj se sprostim v naravi. Rad preberem kako dobro knjigo ali pogledam film. Zelo rad se izobražujem, vedno znova se rad naučim kaj novega v slovenskem znakovnem jeziku.
