Invalid Philippe, bogat poslovnež aristokratskega porekla, se je pri izbiranju asistenta med različnimi prijavljenimi odločil za Drissa, ki je ravno prišel iz zapora in ni imel asistentskih izkušenj. Tistega, ki se je zdel najmanj primeren. A med vsemi kandidati je temnopolti Senegalec imel lastnost, ki je drugi niso imeli: nanj ni gledal s pomilovanjem.
Srečala sta se dva povsem različna svetova, nekdo, ki uživa v poslušanju Vivaldija, in nekdo, ki kadi travo. A udomačila sta se in zraslo je močno prijateljstvo, začinjeno z obilo humorja in obojestranske naklonjenosti.
Takšna je zgodba enega najuspešnejših francoskih filmov v zgodovini, Intouchables (Nedotakljivi). Posnet je bil po avtobiografiji Philippa Pozza di Borga, ki se mu je življenje smejalo, vendar pa je po nesreči s padalom, pristanku na invalidskem vozičku in ženini smrti tri leta pozneje obtičal v globoki žalosti.
A njegova osebna zgodba se tu ne konča. Asistent, ki mu je prišel na pot, mu je prinesel človeško bližino, ki je bila zanj rešilna bilka. Človečnost, ki veje iz filma, je tudi osvojila srca gledalcev filma po vsem svetu in v Franciji, kjer so vsi mediji poročali o njegovi smrti 1. junija.
“Ko nisem videl smisla v tem trpečem in negibnem življenju,” je nekoč povedal, “bi zahteval evtanazijo, če bi mi jo ponudili. Prepustil bi se brezupu, če v tem ubornem stanju, v katerem sem bil, v pogledu svojih asistentov in bližnjih ne bi razbral globokega spoštovanja mojega življenja.”
Pozneje je bil zgrožen ob misli, da bi mu v katerem od težkih obdobij pozitivno odgovorili na željo po končanju svojega bivanja. S pomočjo ljudi ob sebi in novimi življenjskimi viri v sebi je začel odkrivati smisel v preprostosti, ponižnosti, služenju; zazdelo se mu je celo, da bi, če bi ostal zdrav, svoje življenje, zaznamovano z nenehnim nemirom, pravzaprav zamudil.
Po filmu so se s pismi in sporočili začeli nanj obračati tisoči invalidnih, bolnih, osamljenih. V razpravah o uvedbi evtanazije, ki se v Franciji vlečejo že vrsto let, okrepile pa so se v zadnjem letu, je postal njihov glas ter glavni podpornik organizacije Soulager mais pas tuer (Lajšati in ne ubijati).
Možnost, da bi ponesrečencem, ki jih je videval v bolnišnici, ponudili smrt, je označil za grozljivo agresijo. “Nekdo s popolno inkontinenco se bo čutil skoraj primoran privoliti, da ne bi bil breme svojim bližnjim. Toda mnenje se lahko spremeni, kakor sem ga spremenil sam. Zakaj naša družba ne bi sprejemala skrajne krhkosti?”
Pozzo di Borgo je bil kritičen do odnosa do bolnih, trpečih, invalidov, nemočnih v družbi:
“Čeprav nas ne poznajo, za nas odločijo, da smo nesrečni, in mislijo, da raje ne bi živeli kot živeli s svojimi omejitvami. Toda kaj sploh vedo o tem? Kaj vedo o poti, ki smo jo prehodili, da bi sprejeli svojo situacijo? Kaj vedo o življenjskih virih, ki so jih naše preizkušnje prebudile ali okrepile? Nekateri nas imajo naravnost za nekoristne in drage, celo nevredne življenja. Ploskajo tistim, ki v obupu odhajajo v tujino na samomor, kot da bi to morali storiti tudi mi. To nas najbolj boli.”
Po njegovem vsi potrebujemo pogled, ki “nas upošteva in nas oživlja, ne pa razmisleka o domnevni ‘pravici do izbire smrti'”.
Glas z invalidskega vozička je namenjen tudi tistim, ki tovrstno okrutno “pravico” želijo uveljaviti na naših tleh.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 24.
