Od 15. do 21. avgusta je potekal največji skavtski tabor letošnjega poletja, vseslovenski tabor popotnikov in popotnic z naslovom KoRajža. Prvič od leta 2001, ko je take vrste tabor potekal nazadnje, se je iz skoraj vseh slovenskih stegov na tabornem prostoru v Želodniku pri Domžalah zbralo skoraj 700 mladih, ki jih je vodilo 200 prostovoljcev.
Po tednih negotovega vremena, evakuacij in prostovoljne pomoči na poplavnih območjih se je sonce skavtov usmililo. Vsak klan, kot se imenujejo lokalne skupnosti popotnikov in popotnic, skavtov med 16. in 21. letom, se je na tabor pripravljal že celo leto. Spoznavali so se s klani iz sosednjih stegov in pripravljali svoje predstavitve, na praznik Marijinega vnebovzetja pa so se po trasah, ki so jih pripravili drug drugemu, odpravili na pot.
KoRajža
Geslo tabora, KoRajža, spodbuja udeležence, naj navkljub strahovom izberejo pogum za vsak nov korak na poti mladosti, naj veselo potujejo, naj bodo v odnosu do sveta srčni ter naj živijo z nogami na zemlji in s srcem v nebesih. Vsebinska rdeča nit je bila povezana s svetim Pavlom in njegovo življenjsko potjo – slepoto, padcem in potem spregledanjem.
Tudi mladi ugotavljajo, da jih svet pogosto slepi, da tudi sami padajo. S programom tabora želijo doseči, da bi popotniki v dobi odraščanja dosegli točko, kjer bi znali sprejeti svoje nepopolnosti in šibkosti. Da bi svoje talente dali na razpolago, se sprejeli take, kot so, in se ne bali prositi za pomoč, če jo potrebujejo.
Radi bi, da bi bili pogumni, odločni in odgovorni pri “rajžanju” skozi življenje, kar se sklada s ciljem skavtske vzgoje; postajati samostojen, odgovoren in zdrav človek, kristjan in državljan. Zgled svetega Pavla popotnike spodbuja, da se sicer trudijo izboljšati svoje nepopolnosti, skavtska družina in Bog pa jih imajo radi take, kot so, z njihovimi šibkostmi vred.
Vtisi korajžnih skavtov
Monika Štern, ki smo jo nedavno predstavili v rubriki Ženska ženski, je takole strnila svoje vtise:
“Pri taboru KoRajža sem sodelovala kot del ekipe tabornega vodstva, ki je pripravljala program. Po večmesečnih pripravah in sestankovanjih smo avgusta končno uzrli obraze, za katere smo delali. Še zdaj sploh ne morem sprocesirati, da smo res izpeljali tabor s skoraj 1.000 ljudmi, velika ekipa čisto navadnih voditeljev, ki smo pač sprejeli ta izziv. Hvaležna sem za klanovce in njihove voditelje, ki so prišli, nam zaupali in predvsem uživali. Zdaj gremo pa vsi skupaj korajžno naprej v svet po nove izzive.
Na jamboru zaplapolalo kar 70 zastav
Prve tri dni so udeleženci hodili, občudovali slovenske kraje in služili – pomagali ljudem, ki so jim ponudili prenočišče in tako spreminjali svet na bolje. Četrti dan pa so se popoldne zbrali na skupnem tabornem prostoru, si postavili prenočišča in se zbrali v prvem uradnem zboru, kvadratu, med katerim je na jamboru zaplapolalo kar 70 zastav!
Peti dan so zbrane mlade obiskali najrazličnejši gostje, ki so zanje pripravili nagovore in zanimive delavnice z različnimi tematikami, od pričevanj in življenjskih zgodb do debat o aktualnih temah. Med drugim so jih obiskali Cene Prevc, Marija in Andrej Štremfelj, Gabrijel Kavčič ter Inštitut Integrum.
V času puščave so imeli čas, da se jih dotakne vsebina delavnic, da se soočijo sami s seboj in imajo možnost biti ranljivi. Ves čas so imeli tudi priložnost, da se, če bi bilo potrebno, pogovorijo s strokovnjaki za duševno zdravje, lahko pa šli tudi k spovedi ali na duhovni pogovor.
V nedeljo so se zabavali ob športnih in drugih izzivih, končali so s slovesno sveto mašo in koncertom, v ponedeljek pa so se popotniki pogovarjali o tem, kam jih bo njihova pot – življenjska in tista po koncu tabora – odpeljala. Množica skavtov se je spet odpravila domov na vse konce Slovenije. Kot pravi geslo zadnjega dneva: “Korajžno v svet!”
Del besedila je prispevala Ana Knez.
