Gašper Stojc je skavt, gledališki pedagog, freelancer. Ukvarja se s cirkuško pedagogiko, študiral je etnologijo in kulturno antropologijo. Trenutno se pripravlja na predstavo Kekec, kjer bo nastopil v glavni vlogi, za katero pravi, da je njegov alter ego. Pravi, da nikoli ne išče službe, ampak služba najde njega.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Pred kratkim se je zaročil, junija se, kot pravi sam, poroči z najlepšo žensko na svetu. Znan je tudi po tem, da je skoraj ves čas bos, pred nekaj leti se je bos peš odpravil do slovenske obale. Karkoli danes rad počne, izvira iz odločitve, da bo postal skavt. Skavt je postal, ko je bil star osem let. Pravi, da je najprej človek in moški, potem je že skavt.
Kaj vas je pri osmih letih nagovorilo k temu, da ste se pridružili skavtom?
Glavni voditelj je prišel k verouku in imel predstavitev. Prinesel je album s fotografijami, pokazal je življenje v naravi, razigranost, to me je prepričalo. Ko sem se pridružil skavtom, se spomnim, da smo bili v nekem gozdu in smo se šli igro Kdo se boji črnega moža oziroma Kdo se boji Šir Kana (iz Knjige o džungli).
Rekli so, da se moramo pripraviti, ker je v gozdu tiger. In jaz sem bil prepričan, da so v naših gozdovih res tigri! Spomnim se, da sem tako zares vzel tisto igro, da me tiger slučajno ne bo napadel. Takrat so me “zahakljali” in potem mi je bilo vedno bolje.
Edino na prehodu v srednjo šolo sem mislil, da morda nisem toliko skavt, kot sem mislil, da sem. Takrat nisem toliko hodil na skavtska srečanja, čez čas pa sem se vrnil in mi je bilo spet super.
Sploh ko sem postal voditelj, sem vse osmislil, dojel, kaj so do sedaj počeli z menoj, koliko imam možnosti, cel svet se mi odpira. Takrat poleti sem šel na pet taborov, vmes dobil vročino zaradi pregorelosti, odležal pol dneva in šel naprej. To je bilo res super in intenzivno poletje.
Kaj skavtstvo daje otrokom in mladim?
Skavtstvo krpa luknje, ki jih ustvarja šolski sistem. Učiteljem je težko v tem šolskem sistemu, malo imajo manevrskega prostora, omejeni so z učnim načrtom, časom, vsebino, veliko številčnostjo razredov, težko vzpostavijo osebni stik, tudi sama metodologija je od prvega razreda do četrtega letnika pogosto precej enaka.
Preseneča me, da je naš ustanovitelj pred sto leti ugotovil, da se da delati tudi na drugačen način. Otroci so takrat knjigo Skavtstvo za fante razgrabili. V tej knjigi so bili napotki za sledenje živalim, kako se zamaskirati, gozdne pustolovščine. Bil je eden prvih, ki je rekel, naj damo otrokom odgovornost in jim zaupamo, da bodo vodili drug drugega. Otrokom je bilo to super in so se hoteli dokazati.
Glavna stvar pri skavtih je to, da ti da v življenju užitek v polnosti, nisi v nekem mehurčku, ni vse vedno varno in za vse poskrbljeno, je neki življenjski zanos. Ko začutiš ta skavtski duh, zvečer ne rečeš: “Oh, samo še danes, jutri pa konec.” Vsak dan bi več zanosa, vsak dan bi čutil več tega življenja, zato deluje že sto let.
Mislim, da smo največje mirovno gibanje na svetu. Začelo pa se je precej militaristično. Naš ustanovitelj, moramo priznati, je bil kolonialist, oznanjal je britanski imperij, med prvo svetovno vojno je imel idejo, da bodo skavti neka mini vojska, ko pa je videl to klanje in razvrednotenje človeškega življenja, mu je bilo takoj jasno, da je skavtski potencial nekje drugje, ne pa v podpiranju sovraštva.
Kako je skavtstvo povezano z vero?
Vera je gotovo tudi neka posledica skavtstva. Je izkušnja občestva, pozitivnih ljudi okrog tebe, ki to živijo, to te vleče naprej v raziskovanje, nisi indoktriniran v nekaj, ampak ti je nekaj vabljivo, želiš še več.
Sam vem, da sem bil tipičen: “Do birme, da se bom lahko poročil, če se bom hotel, in da dobim darilo za birmo ter potem grem.” Ravno družba skavtov mi je takrat rekla, če bi šel z njimi na mladinski verouk, in sem šel. Vem, da smo potem hodili velikokrat ob petih zjutraj domov in je bilo res dobro.
Izkušnja Božje bližine, ki se je ne da drugače naučiti, je zelo nevsiljena. Tu skozi vsebino in skupnost začutijo Boga in so na koncu pripadni, so pristno verni, ne samo da so se pokljukali. To mi je bilo vedno všeč, ta odprtost, da vsak lahko pride, skavtstvo je za vse, niso pa vsi za skavte.
Če ne verjameš, pridi, če si čisti tradicionalist, pridi, če si musliman, pridi, če se imaš lahko dobro z nami, je to to, če med mašo ne boš šel po hostijo, boš pa sedel poleg nas. Gre za pot do Boga skozi skupnost.
Skavti niste neka zaprta skupnost, ampak ste vidni povsod. Kaj so vloge skavtov na državni, narodni ravni?
Ene največjih kompetenc, ki jih skavti ponujamo, so ravno voditeljske. Torej biti vodja neki skupini, potem je pa to lahko društvo, bralni klub, politična stranka, na koncu je isti koncept.
V vsakem primeru boš pogledal okolje in se prilagodil, vedno bo aktivnost zmagala nad pasivnostjo, ta koncept je pri skavtstvu kar močen. Vedno je bolje nekaj početi kot pa nič početi.
Gašper je leta 2018 prejel zlato priznanje MEPI, ki ga je podelil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Gašperjev govor, ki ga je imel v imenu vseh prejemnikov, si lahko ogledate tukaj:
Vaše geslo je Bodi pripravljen. Kako naj bi skavt živel to geslo, da ne gre samo za prazne besede?
Naš ustanovitelj si je, če si prav razlagam, zamišljal, da se življenje pač zgodi v danem trenutku spontanosti. Ne samo biti pripravljen ta trenutek in si reči: “Ko bo priložnost, takrat bom pa zagrabil,” ampak se že sedaj pripravljati. Priložnost prihaja, enkrat me bo nekdo potreboval ali mi bo nekaj ponudil.
Takrat moram biti “natreniran”, moram imeti zdravo telo, moram biti sposoben socialnih interakcij, moram imeti znanja in mehke veščine, moram imeti vero, moram imeti neko duhovnost, ki me bo v tistem trenutku navdala. Če nisi pripravljen, ko pride do situacije, boš odlašal, iskal izgovore.
Bodi pripravljen na priložnosti, pripravljaj se. Ko pride priložnost, jo zagrabi. Vse je lahko priložnost. Všeč mi je naš zakon: Skavt si v težavah žvižga in poje. Kakorkoli je slabo, ti to, da paničariš, nič ne pomaga. Zažvižgaj in zapoj. Ravno to se je pokazalo tudi v epidemiji.
Kako je bilo s skavtskimi srečanji med epidemijo?
Vsak se je spopadal na nek svoj način, poskušali smo podpirati na različne načine, z zoom srečanji, novimi idejami. Skupnost je trpela, vendar smo se znašli na najrazličnejše načine. Pisali so si pisma, skrivali so si stvari in jih iskali, nekateri so na vrhovih hribov sestavljali stolpe iz kamenja.
Ustvarjalnost je prišla do izraza, to je gotovo pomagalo pri duševnem zdravju. Odprli smo portal Skavt, kako si?, kjer je bil vprašalnik o počutju, o tesnobi. Meni je bilo super to reševati, ker se zaveš nekaterih stvari o sebi.
Poudarjali smo tudi zdravje v smislu gibanja, organizirali smo predavanja profesionalnih športnikov Od višine se spoti. Poskušali smo motivirati in odpraviti malodušje. Težki časi v ljudeh velikokrat iz ljudi privlečejo najboljše, zato se mi zdi, da je bila epidemija tudi dar, če si jo znal prav izkoristiti, nekateri so marsikaj razrešili.
Kaj skavti praznujejo 22. februarja?
Kako lahko sodelujemo s skavti, če sami nismo med njimi?
Velikokrat nas ljudje radi prosijo za kakršnokoli pomoč. Če potrebuješ voditelje, če potrebuješ nekoga, da bo nekaj vodil, se definitivno lahko obrneš na skavte. Ponavadi smo skavti ljudje, ki imamo zelo polne urnike in počnemo 1001 stvar. Verjetno bomo malo zavzdihnili, ampak bomo rekli: “Poglej, v četrtek od treh do pol petih imam pa čas!” 😊
In še za konec …
Rad bi nagovoril vse skavte, da bodite ponosni na to, kar ste doživeli pri skavtih, stojte za tem, ker vsi, ki smo to začutili, vemo, da je dobro. To me najbolj boli, ko vidim mladega človeka, ko uživa v polnosti, je sprejet z vsako napako in potem ga v šoli nekdo zmerja, da je skavt in on skloni glavo. Bodite ponosni na to, da ste skavti!
Vsi, ki pa niste skavti, ni prepozno, da se nam pridružite, lahko pa seveda sodelujemo na kakršenkoli način, lahko je to Stična mladih, duhovne vaje, čistilna akcija … Če imaš bizarno idejo, kontaktiraj nekaj skavtov. Gotovo se jih bo našlo nekaj, ki bodo rekli: “Ej, od treh do pol petih imam čas. Gremo!” 😊
Podprite skavte
