Sy Garte je biokemik z več kot 200 znanstvenimi objavami o genetiki, epidemiologiji, raku … Poleg vidnega znanstvenega dela aktivno živi in oznanja svojo vero v Kristusa, ki ga je srečal prav zaradi znanosti.
Odpor do vere
Sy izhaja iz ateističnega okolja. Njegovi predniki so se več generacij borili za razredno enakost kot aktivni člani ameriških komunistov. Njegov oče, ki je bil kemik, je sinu vcepil odpor do vere, kot da bi bila nekaj zlega, hkrati pa ga je naučil, kako pomembno si je zastavljati vprašanja.
Nekatera načela staršev so se mu že v mladosti zdela nasprotujoča si, kot na primer: če so ljudje rezultat evolucije, ki nima višjega smisla, zakaj bi se kot socialisti zavzemali za dostojanstvo delavcev.
Doktorat iz biokemije
Sy je najprej študiral kemijo, kjer se je srečal z osnovami kvantne mehanike, ki preučuje najmanjše delce. Ti se sploh ne obnašajo predvidljivo, kot bi pričakovali od materialne danosti. S tem se najprej ni obremenjeval. Pozneje je doktoriral iz biokemije. Spoznaval je, da se znanost ne prekriva popolnoma z materialističnim pogledom na svet.
Čudil se je zapletenim procesom v celicah, ki so ga tako prevzeli, da ga je po hrbtu spreletel srh. Vedel je, da evolucija lahko razloži veliko o življenju, ne prinaša pa odgovorov o izvoru vsega bivajočega. Čeprav je bil še daleč od odkritja Boga, si je zastavil vprašanje, ali se znanost res lahko dokoplje do dokončne resnice.
Žrtev laži
Ko je bil njegov ateizem že nekoliko omajan, ga je prijatelj povabil v frančiškansko cerkev. Zaradi predsodkov iz mladosti si je predstavljal, da bo duhovnik verjetno vpil nanj in ga bo zaradi grešnosti poslal v pekel, a je pridigal o ljubezni. Sy je tako prvič pomislil, da je bil glede vere žrtev laži.
Uvidi s pomočjo sanj
Do globokih uvidov je večkrat prišel prek sanj, ki jih je razumel šele pozneje. Tako se spomni, kako je v sanjah visel s pečine, kar je bilo grozljivo, saj ne mara višine. Z rokami se je oprijemal roba in vpil na pomoč. Tedaj je slišal glas: “Samo spusti.” Upiral se je, češ da bo padel, glas pa je vztrajal. Ko je končno njegov prijem popustil, ni zgrmel v globino, temveč se je sanjski svet zavrtel za devetdeset stopinj, on pa je ležal na tleh. Ob njem je bil moški, ki ga je prepričal v pravilno ravnanje. Šele pozneje je v njem prepoznal Jezusa Kristusa, ki ga je vabil, naj izpusti vse predstave, ki so mu preprečevale spoznati Boga.
Spomni se tudi sanj, v katerih je hodil okrog obzidanega vrta in se trudil, da bi prek zidu splezal vanj, vendar mu to ni uspelo. Zopet je srečal moža, ki mu je pokazal vrata, skozi katera je prišel na želeni kraj. Pozneje, ko se je pridružil kristjanom, je v domači cerkvi opazil upodobitev Kristusa, ki trka na zaklenjena vrata, in podobo povezal s svojo sanjsko izkušnjo.
Pridigarjev nagovor
Do preobrata v njegovem verovanju je prišlo, ko je nekoč med vožnjo prižgal radio in slišal pridigarja, ki bi se mu v drugih okoliščinah posmehoval in se mu izogibal, tokrat pa mu je prisluhnil.
Ko je ugasnil radio, si je zamislil sebe, kako bi se obnesel na njegovem mestu. Nenadoma se je zagledal na stadionu sredi množice, kako ljudem govori o tem, da jih Jezus ljubi, da njihovi grehi niso večji od njegovih, zaradi Kristusove žrtve pa so vsi rešeni. Množici je povedal, da je Božja ljubezen večja kot katerakoli druga in jo prejemamo vsi, ne da bi si jo zaslužili. Ni vedel, od kod so se te ideje, za katere ni še nikoli slišal, znašle v njegovi glavi. Ustavil je avto in se ganjen zjokal. Končno se je Bogu lahko zahvalil in mu rekel, da veruje. Počutil se je svobodnega in srečnega. Dogodek pripisuje delovanju Svetega Duha.
Danes pričuje, da znanost ni v nasprotju z vero, saj je njega privedla do globljih uvidov. Kot znanstvenik se ne boji zastavljati vprašanj in odprto iskati resničnih odgovorov. V spletnih intervjujih odgovarja na temeljne znanstvene dileme z novim pogledom človeka, ki ve, da zgolj meritve ne morejo zagotoviti vseh spoznanj.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, avgust 2022.
