Kako katoliške šole nagovarjajo današnje mlade? Na vprašanje, s čim želijo opremiti dijake, da bodo uspeli v današnjem svetu, je odgovarjal Samo Repolusk, ravnatelj Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška v Mariboru. Za seboj ima 24 let poučevanja matematike, zadnja štiri leta pa je ravnatelj omenjene gimnazije.
Vabljeni k branju intervjuja:
Kot poudarja Repolusk, bi bilo najprej zanimivo osmisliti, kaj sploh pomeni “uspeti v današnjem svetu”.
Meni, da ima največ učinka pri mladih vzgoja v družini. “Odrasli v srednji šoli pravzaprav nimamo več velikega vpliva, kot kdaj nerealno pričakujemo ali pričakujejo. Seveda to ne pomeni, da mladi ne potrebujejo jasnih stališč. Moramo pa se zavedati, da nismo vsemogočni in ne moremo popraviti nečesa, kar ni bilo vsajeno v ključnem obdobju otroštva v družini.”
Povezati srce in razum
S sodelavci si želijo, da mladi premislijo, za kaj je vredno živeti, tudi malo potrpeti, se čemu odpovedati in se naučiti zmernosti. “Problem danes je, da se marsikje pojem ‘zmernost’ zamenjuje s pojmom ‘mlačnost’, pojem ‘biti vroč’ pa se zamenjuje s pojmom ‘biti radikalen ali skrajen’. Katoliške šole smo pri tem posebej poklicane k pokončni drži, a na spoštljiv način. Želim, da znajo povezati razum in srce, torej vero in znanost.”
Čut za ponižnost
Pomemben je čut za ponižnost, “a ne tisto ‘brezhrbtenično’, temveč iz zavedanja, kako malo pravzaprav vemo, ko že kar nekaj znamo,” izpostavlja Samo Repolusk. “Živimo v času instant blebetačev, postavljačev in ‘nabijalcev ega’ na družbenih omrežjih, kjer je vsak pameten za vsako stvar na svetu in kjer za ‘online paralelno’ življenje porabimo absolutno preveč časa. Kultura nekritičnega sprejemanja informacij je izredno problematična.”
Teden katoliškega šolstva
Socialna občutljivost
“Pomembno se mi zdi zavedanje, da je vsak – v duhu Božjega vprašanja Kajnu – varuh svojega brata. Za vsakogar na svetu smo odgovorni. Problem je, da materialne dobrine, ki jih imamo, niso v službi človeka. Danes hudi duh najbolj vstopa v svet prek človekove občutljivosti in ranljivosti na področju kopičenja denarja in zlorabe moči. Tukaj ni imun skoraj nihče!”
Odnos do stvarstva
Veliko govorimo, kaj vse bi morali narediti drugi, toda odnos do spreminjanja sveta se začne pri meni, mojem načinu življenja in potrošniških navadah. Po besedah ravnatelja mariborske škofijske gimnazije je zelo učinkovito delovanje po naslednjem načelu: kjerkoli sem bil, pustim za seboj stvari v takšnem stanju, kot da me ni bilo.
“Začne se pri urejenosti domačega stranišča in posode v kuhinji, nato pa lahko prideš do bolj smelih premislekov o številu zamenjanih telefonov v petih letih in pozneje do premislekov o vrsti avtomobila in ogrevanja stanovanja. Vedno sem kritičen do tistih, ki blodijo in iščejo rešitev za človeštvo v naseljevanju drugih planetov: če ne zmoremo rešiti elementarnih problemov na najbolj idealnem planetu, kot jih zaenkrat poznamo v celem vesolju, potem bomo vse probleme izvozili tudi na vse druge veliko bolj negostoljubne kotičke v vesolju. Pika.”
Znanje
Samo po sebi je umevno, da je cilj vsake šole posredovanje znanja. Pri tem Samo Repolusk odstira najbolj pereč problem:
“Vse šole na svetu (in tudi v Sloveniji) pravimo, da ga [znanje, op. a.] dajemo učencem. Ampak če realno pogledava: smo zadovoljni s stanjem, kot ga imamo danes v svetu? Ko gledamo vojne, epidemije, izkoriščanja ljudi in naravnih virov – ali niso čisto vsi voditelji obiskovali šole, med katerimi so se mnoge imele za najboljše, napredne, nenehno razvijajoče … S(m)o šole res tako učinkovite v smislu vrednot, ki jih živimo?”
Sogovornik meni, da je danes čas resnega izpraševanja za vse, ki delajo v šolstvu, “ter v vsakem večkulturnem in povezanem svetu prva prioriteta, da se dogovorimo o tistih univerzalnih vrednotah, ki so nam vsem skupne in o katerih se ne more razpravljati, sicer bomo končali v kaosu ali v svetu, kjer na koncu zmaga številčnejši ali močnejši”.
Strinja se s papežem Janezom Pavlom II. in s tistimi, ki menijo, da bo 21. stoletje duhovno ali pa ga za človeštvo ne bo. “Pa tudi za čut za presežno pri ljudeh se ne bojim: čas blagostanja je praviloma čas napuha in pozabe Boga, a na zemlji ne bo nikoli večnega raja (razen, če je nekdo slepi ‘vernik’ v vsemogočnost ‘znanosti’), zato se bo vsak človek v nekem trenutku soočil z najbolj elementarnim vprašanjem: kaj je smisel mojega življenja in kaj smisel vsega obstoječega. Obstajata samo dve res iskreni varianti odgovorov na to vprašanje.”
