Znamenje križa na vhodnih vratih cerkve je ritual, ki je poznan že od zgodnjih dni Cerkve.
Tedaj je bil videti nekoliko drugače: verniki so si namreč roke in noge umivali v velikih bazenih; kropilniki, ki jih poznamo danes, so se pojavili šele v 19. stoletju. Toda simbolni pomen te geste ostaja enak.
Spomin na krst
Ko naredimo znamenje križa z blagoslovljeno vodo, se kristjani spominjamo svojega krsta, zakramenta, s katerim postanemo del Cerkve in prejmemo Božjo milost. Vsakič, ko se dotaknemo te vode med znamenjem križa, v cerkvi ali doma, se namreč zahvaljujemo Bogu za njegov neizrekljiv dar in prosimo njegovo pomoč, da v našem življenju ohranja zakrament, ki smo ga prejeli v veri.
Duhovno očiščenje
V Katoliški cerkvi blagoslovljena voda sodi v isto kategorijo kot drugi blagoslovljeni predmeti, kot so križi, pobožne podobe, rožni venci, pepel. So sveta znamenja, ki, čeprav niso sami po sebi zakramenti, nosijo duhovno realnost in imajo poseben namen v katoliški liturgiji.
Blagoslovljena voda prek liturgije vernika spremlja že od samega začetka krščanskega življenje – od krsta. Uporablja se ob različnih trenutkih liturgičnega življenja, zlasti za blagoslov vernikov, svetih predmetov in krajev. Pri vhodu v cerkev pa jo najdemo tudi zato, ker velja za sredstvo duhovnega očiščenja in zaščite pred hudičem.
Z uporabo blagoslovljene vode verniki izrazijo svojo željo, da bi bili očiščeni svojih grehov in da bi prejeli Božjo milost. “Nič ni bolj učinkovitega od blagoslovljene vode, da bi odvrnila demone in jim preprečila, da bi se vrnili … ko jo sama vzamem, doživim zelo posebno in zelo čutno tolažbo. Ponavadi občutim dobro počutje, ki ga ne morem izraziti, in notranje veselje, ki krepi vso mojo dušo,” je dejala sveta Terezija Avilska.
Blagoslovljena voda vernike tako spominja na njihov krst in jih vabi, da obnovijo svoje krstne obljube, hkrati pa jih ščiti in očiščuje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
