Vprašanje bralke:
Vidim, da tudi sama podlegam temu toku in hitro najdem negativne stvari na drugem in to tudi izpostavim. Boli me, ker je tega veliko tudi v našem podjetju. Se mi zdi, da je to kot virus, ki se širi in uničuje človekovo notranjost. Kako naj si pomagam, da ne bom tudi sama sprejemala tega vzorca?
Manja
Odgovarja upokojeni novomeški škof Andrej Glavan:
Spoštovana gospa Manja! Načeli ste temo, ki je pogosto navzoča in pereča v naših pogovorih. Vsi pogosto podlegamo tej razvadi: opravljanju in celo obrekovanju.
Najprej naj opozorim na razliko. Opravljanje je govorjenje o resničnih grehih in napakah bližnjih. Obrekovanje je širjenje neresničnih, lažnih ali vsaj nepreverjenih napak in grehov drugih.
Obrekovanje večinoma vsi priznavamo kot nekaj slabega, saj je to dvojni greh, proti ljubezni in resnici in če gre za pomembno zadevo in za človeka, ki za delo in poslanstvo, ki ga opravlja, potrebuje ugled in moralno integriteto, tudi dvojni težki greh. Tudi opravljanje je lahko težki greh, če gre za veliko stvar in nekomu škodimo na dobrem imenu (zdravniki, duhovniki, vzgojitelji …).
V vsakdanjem življenju pa mnogi opravljanja skoraj nimajo za nekaj zelo slabega. Ko smo se v neki skupini o tem pogovarjali, je neka gospa pripomnila: “Če je pa opravljanje greh, se pa nimamo skoraj o ničemer pogovarjati.” Zakaj bi govorili le slabo o drugih, zakaj se ne pogovarjamo predvsem o lepih in spodbudnih dogodkih?
Katekizem Katoliške cerkve pravi: “Spoštovanje dobrega imena in časti oseb prepoveduje vsako ravnanje in vsako besedo opravljanja ali obrekovanja” (KKC 2577).
O teh razvadah prepričljivo govori Jakobovo pismo. Jezik primerja s konjsko uzdo in ladijskim krmilom. Takole pravi: “Poglejte tudi ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja. Tako je tudi jezik majhen del telesa, a se ponaša z velikimi rečmi. Poglejte, kako majhen ogenj, pa vžge tako velik gozd! Tudi jezik je ogenj; med deli našega telesa je jezik vesolje krivice” (Jak 3,4-6).
In nadaljuje: “Bratje, ne govorite drug proti drugemu! Kdor govori proti bratu ali svojega brata obsoja, obrekuje postavo in obsoja postavo. Če pa obsojaš postavo, nisi uresničevalec postave, ampak sodnik. Zakonodajalec in sodnik je eden, tisti, ki lahko reši in pogubi. Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?” (Jak 3,4-6 in 4,11-12) Večkrat moramo pomisliti tudi, da si merilo za Božjo sodbo pišemo sami s svojim presojanjem drugih.
Koliko prepirov, sovraštev in celo ločitev zakonov povzročajo prenagljene in nepremišljene besede. Poleg tega velja za opravljanje in obrekovanje zakonitost igre “telefona”. Na koncu se lahko pokaže popolnoma izmaličena in zlagana ugotovitev. Zlasti so škodljive polresnice, ki imajo videz resnice in zato še bolj zavajajo.
Pravilno ugotavljate ob koncu pisma, da se opravljanje lahko širi kot virus in uničuje človekovo notranjost in zastruplja medsebojne odnose in zaupanje.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 29.
