Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 20. julija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Aljoša Bagola: “Ključ do izpolnjenega življenja so izpolnjujoči odnosi”

Aljosa Bagola

Helena Kermelj

Andreja Hergula - objavljeno 19/07/23

"Mojstrstvo sreče je, da znamo v kaosu priti do miru"

Aljoša Bagola je bil dvajset let zaposlen v oglaševalski industriji. Prejemal je nagrade, bil je izpostavljen in precej z delom prežet človek. V svojem deloholizmu se ni ustavil, dokler … ni izgorel, doživel je silovit psihofizični zlom, ki ga je popolnoma sesul. A uspel se je dokopati do ozdravitve. Ne le to, od tedaj na srečo, potrošništvo, odnose gleda popolnoma drugače.

S svojo modrostjo in izkušnjami navdušuje Slovence, razprodal pa je tudi obe svoji knjigi, Kako izgoreti in Srečo, prosim. Tudi mi smo mu postavili nekaj vprašanj.

Dolgo ste raziskovali, kako priti do sreče … Povejte, ste uspeli najti kaj bolj navdihujočega, kot je družina oz. kot je odnos z nekom?
Ključ do izpolnjenega življenja so izpolnjujoči odnosi. Ljudje smo socialna bitja, ki potrebujemo ljudi okrog sebe. ABC druževnega zdravja je delovati, pripadati in biti nečemu oz. nekomu predan, kar pa je mogoče le z bližino. Naučiti se moramo odpuščanja, potrpežljivosti, razumevanja, odklanjanja svojega ega, potreb in želja. Mojstrstvo sreče je, da znamo v kaosu priti do miru.

Aljosa Bogala za racunalnikom
“Kot družba moramo nenehno opozarjati na to, da odvračanje pozornosti od zgolj digitalnega sveta prinaša koristi.”

Človek, ki z nikomer ne naveže globljega odnosa, torej ne more imeti trdnega duševnega zdravja?
Zagotovo ne. Ljudje smo od nekdaj preživeli s sodelovanjem, vedno smo se organizirali v plemena, z namenom, da bi si pridobili fizično in nato duševno varnost. Treba je vzpostaviti in vzdrževati stik z drugimi in s samim seboj.

Na družbenih omrežjih je vse videti idealno. Kaj storiti, če/ko nas prime, da bi se primerjali z drugimi?
Zaradi družbenih omrežij živimo v času “imitacije in iritacije”. Ljudje smo po biološki danosti pogojeni s posnemanjem in primerjanjem z drugimi. Tako smo nekoč v plemenih razvili za pleme koristne navade. Danes ves kapital posnemanja, ki je v nas prednaložen, uporabljamo za primerjanje z ekstremi. To nas vznemirja in frustrira, saj se ne počutimo dovolj dobre. Tudi če s svojo predanostjo nekaj dosežemo in se s tem pohvalimo pred tem občinstvom, že v naslednji sekundi pride nekdo, ki nas s svojim dosežkom prehiti.

Zraven pa pride tudi deset takih, ki nas bodo na grd način pokomentirali. To nam spodnese zdrave temelje družbe in zaupanje. Podvrženi smo algoritemskemu individualizmu, kjer preveč izgubljamo. Vera vase je ogrožena, ker smo nenehno pod drobnogledom in moramo dokazovati svoje uspehe. To pa je nemogoče in nas izčrpa, izprazni ter tudi mladim ruši duševno zdravje in samopodobo.

Svetujete popoln umik z družabnih omrežij?
Ne, to bi bil spet ekstrem. Veliko mladih se sicer odloči za nekaj časa ali v celoti umakniti. Oni so prva generacija, ki je popolnoma zraščena s to izkušnjo, gre za t. i. digitalne domorodce. Pogosto težko ločijo svojo osebo v podobi kosti in mesa s svojo digitalno podobo oz. avatarjem. Gre za prvo generacijo, ki nima izkušnje, kako je živeti brez zasvojljivih tehnologij. Starejši poznamo svet, ki je premogel le črno-bel televizor in osnovne računalniške igrice, ki so tu in tam dobro delovale.

Prepuščali smo se neobremenjeni radosti igre otroštva in zdravi tekmovalnosti, bili smo člani gasilskih društev, nogometnih klubov in del folklore neobremenjenega odraščanja oz. mladosti. Tekmovalnost, ki je prišla z družbenimi omrežji, se je razrasla v vse pore življenja. V šolah imamo silovite pritiske po blestenju v doseganju najboljših ocen. To je v nekem seštevku močno breme. Kot družba moramo nenehno opozarjati na to, da odvračanje pozornosti od zgolj digitalnega sveta prinaša koristi. Ne le za mlade, temveč za vso družbo, kjer znamo sobivati v dobrih odnosih.

In vse to hlepenje po najboljšem mobitelu, avtomobilu, hiši … Zakaj smo tako materialistični in kje tiči prava sreča?
V knjigi Srečo, prosim sem zapisal: Sreča reči redči. Ta zahtevek, da si nenehno oborožen z najboljšimi izdelki, dobro poznam, saj sem dvajset let deloval v oglaševalski industriji, in je zelo izčrpavajoč.

Ljudje se moramo čutiti pripadni svojemu plemenu. Ta osnovni evolucijski pritisk, ki ga imamo v sebi, je pogosto zlorabljen, saj trendi narekujejo, kaj moramo imeti zdaj in po zadnji modi, kaj si moramo kupiti danes, da bomo ustrezali, kaj moramo posedovati, da nas drugi ne bodo izločali ali zasmehovali. Občutki nepripadanja so tisti, ki nas vodijo v nepotrebne nakupe.

Sicer pa je kopičenje biološka lastnost ljudi. Včasih, ko za naše prednike hrane ni bilo obilo in so bile okoliščine ogrožujoče, so si naredili ogromno zaloge. Ta fosilni ostanek tega, kar smo ljudje dandanes, prišepetava, da moramo imeti to in to.

AljosaBagola
“Vera vase je ogrožena, ker smo nenehno pod drobnogledom in moramo dokazovati svoje uspehe.”

Kako utišati to šepetanje?
Če poznamo svoje reflekse, nagone in osnovne potrebe, jih lahko veliko bolje upravljamo. Rečemo si, aha, to je v meni, tega ne potrebujem. Morda potrebujem le sproščen pogovor v živo s prijateljem na kavi, ne pa da celo popoldne porabim za snemanje videa, kjer naj bi dobil na stotine všečkov oz. potrditev, ki naj bi me zadovoljile. Težava je v tem, da je ta dopaminska injekcija, ki pride s sledilci, komentarji, všečki, kratkega daha. Po tej porciji kmalu postanemo lačni nove digitalne potrditve in pristanemo v začaranem krogu.

Pomembno je, da se naučimo zdravega sobivanja s sodobnimi tehnologijami. Te tehnologije so lahko ustvarjalne, v smislu, da nam pomagajo stkati kakovostne stike. To je tista smer, v katero si moramo kot družba prizadevati, s tem imam v mislih tudi izobraževalne inštitucije. Tehnologije nam lahko prinesejo veliko dobrega, če jih uporabljamo mi in ne obratno, da smo mi njihovi sužnji.

Obe vajini knjigi Kako izgoreti in Srečo, prosim sta uspešnici. Torej je ogromno ljudi v Sloveniji, ki še niso uspeli doumeti, kje lahko najdejo srečo, mir?
To je večno vprašanje oz. izziv. V mojih knjigah bralci lahko najdejo oporo pri premostitvi izzivov vsakdanjega življenja, ki nas pogosto pestijo, in čez čas odkrijejo pomembnost notranjega miru. Takrat se ljudje zavedo, aha, svet v meni je enako pester kot zunanji. Gre za tisti prvi korak, kjer se začne sreča lesketati v malo drugačnih odtenkih.

Ljudje imamo v sebi iluzijo zunanjega sveta, ko se nam zdi, da moramo nekaj doseči, se dokazati in pozabljamo na dušni in duševni del, ki je zelo pomemben.

Aljosa Bagola Multitas King
“Ljudje mislijo, da so izgoreli, a so zgolj preutrujeni.”

Če se primerjamo z drugimi, je peščica idealov okrog tega, da si slaven v zabavljaški industriji, v športu, da si uspešen in bogat poslovnež, to pa prinaša veliko zanikanja edinstvenosti, s katero pridemo na svet.

Če ljudje ne pobrskamo po sebi in nismo pripravljeni prisluhniti “notranji navigaciji”, ki nas zanesljivo vodi, se oropamo resnične sreče, pomirjenosti s seboj in stopanjem po svoji poti. Potem pa smo nesrečni, čeprav nam na določenem področju uspe. Ta pot zahteva potrpežljivost, in s tem razvijamo trpežnost.

Dotakniva se še vaše izgorelosti. S čim so vas ljudje (dobronamerno) tolažili, pa vam ni ravno dobro delo? Kako naj bo človek na pravi način prijatelj osebi, ki ima težave z izgorelostjo, paničnimi napadi, depresijo?
Izgorelost je pogosto narobe razumljena in diagnosticirana. Ljudje mislijo, da so izgoreli, a so zgolj preutrujeni. Izgorelost je silovit psihofizični zlom, ki terja takojšnjo strokovno zdravniško pomoč. Zamahniti z roko ali reči malo se spočij ali naspi se, pogosto ne zaleže, čeprav gre za dobronamerne nasvete. Iskanje zdravniške pomoči je prvi korak, ko se to zgodi.

Ko sem o tem veliko pisal in govoril, mi je veliko ljudi pisalo, da lahko s pomočjo opisov izkušnje v moji knjigi svojim bližnjim orišejo oz. predočijo, kako se počutijo. Izgorelost namreč na zunaj ne kaže veliko silovitih telesnih simptomov. Ljudje čustveni in duševni zlom obravnavajo pavšalno, zamahnejo z roko, pripomnijo, saj si moški, zdrži. Vse to je treba vzdržati in preseči te ovire, okove, tabuiziranost.

Svet postaja vse bolj individualiziran, čustvena varnost izginja, zato je težje najti oporo skupnosti v družbi, kjer se čezmerno delo pogosto idealizira in postavlja za vrednoto. Marsikoga, ki zaradi dela zboli, čislamo in opravičujemo. A deloholizem je isti pobeg kot vse ostale odvisnosti. Morda od česa bežimo, smo odvisni od adrenalina, vznemirljivosti, ki pride z uspehi, pohvalami in potrditvami. To je lahko zelo nevarno.

Tags:
osebna rast
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.