No, hočem reči: o nedeljski maši se pri nas ni razpravljalo in to sem pač uvrstil na urnik “obveznih neizogibnosti”, vsemogoči praznični dnevi in seveda šmarnice pa so vedno znova pretresli in razmajali utečene tirnice mojega otročjega vsakdana.
Ne morem – in čisto iskreno: ne upam vam – opisati svoje groze, ko se je med obhajilom iz zakristije primajal naš stari mežnar s kajfežem (priprava za ugašanje ali prižiganje višje postavljenih sveč, op. ur.) v roki in začel prižigati sveče nad oltarjem, ki so se prižigale le tedaj, ko je bila izpostavljena monštranca.
Izpostavljena monštranca pa je seveda pomenila – litanije. Ostalo mi je samo še upanje, da litanije ne bodo péte, pa še to upanje je tiho umrlo, ko so se po sklepni mašni molitvi oglasile orgle in sem v uvodnih akordih namesto zaključne pesmi prepoznal lavretanski napev.
Da bi lažje preživel to grozo in uglasbeno zapravljanje mojega otroškega časa, sem se prepustil domišljiji. In bo na tem mestu prav, da povem, da sem bil – vsaj kar se razmišljanja o določenih rečeh tiče – (že takrat) svojevrsten čudak.
Tako recimo nisem bil – verjetno zato, ker nisem izrecno vprašal – seznanjen s konceptom cerkvenega kora in sem si razložil, da orglanje in petje prihaja iz zvočnika v steni na levi strani oltarja, za kar sem leta pozneje spoznal, da so vratca, za katerimi je župnik hranil sveto olje.
Prav tako sem mislil, da so “farani”, za katere je župnik vsako nedeljo oznanil in daroval mašo, prebivalci barakarskega naselja v bližini naše jeseniške železarne. In še danes ne vem razloga, zakaj sem te ljudi, ki so v veliki večini prihajali iz neke druge republike in bili tudi druge vere, v svoji glavi razglasil za sožupljane, sem pa – tako se sedaj opravičujem – ravnal zelo bratsko in ekumensko.
Iz podobno razmišljajočih razlogov me je med litanijskimi vzkliki najbolj fasciniral “Sveta Trojica, en sam Bog”, ki sem si ga po: “Bog Oče nebeški, Bog Sin, Odrešenik sveta in Bog Sveti Duh”, ki sem jih nekako “poznal”, razložil kot še enega – četrtega.
Zdaj pa, ko sem postal mož in sem prenehal s tem, kar je otroškega (glej 1 Kor 13,11), žal spoznavam, da si mnogo vernikov enega Boga v treh osebah oziroma tri osebe v enem Bogu razlagajo kot “nekaj čisto tretjega” … oziroma “četrtega”, če citiram samega sebe. A takrat sem vendarle bil še otrok. In me je (spet) groza, ko razmišljam, kaj vse si ljudje predstavljajo, ko slišijo “če ne postanete kakor otroci …”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.