Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 14. junija |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Čudovita ljubezenska zgodba svetnikov, ki sta ves svoj zakon živela v celibatu

Young couple enjoying the sunset in the meadow

MNStudio | Shutterstock

Anne Bernet - objavljeno 11/06/23

Celibatna ljubezen tega para je bila tako močna, da ju niti smrt ni mogla ločiti

Vsi vemo, da je sveti Valentin zavetnik zaljubljencev, ni pa edini svetnik, h kateremu se lahko priporočamo za ljubezen in zakonsko zvezo. Obstaja svetniški par, za katerega morda še niste slišali in ki ima povsem edinstveno ljubezensko zgodbo.

Ta zgodba se dogaja v 4. stoletju. V kraju Auvergne (blizu središča današnje Francije) je živel mladenič, ki je pripadal galsko-rimskemu plemstvu. Ime mu je bilo Injuriosus, po naše Injurij, kar gotovo ni ime, ki bi ga kar tako dali novorojenčku!

Krščanstvo je bilo na tem območju uveljavljeno že skoraj dve stoletji. Številni katoličani so intenzivno živeli svojo vero in si prizadevali biti vse za Kristusa, kar pojasnjuje tudi razcvet verskih poklicev.

Zdi se, da je bil Injurij med tistimi, ki jih je privlačilo samostansko življenje. Toda njegova družina je imela zanj drugačne načrte. Treba je bilo upravljati premoženje, obdelovati zemljo, povečati dediščino in poskrbeti za naslednike.

Dedič je moral prevzeti posvetne odgovornosti, se poročiti in si ustvariti ime. Starši so mu že našli zaročenko. Dekletu je bilo ime Sholastika, bila je pobožna, iz ugledne družine in izjemno lepa – kar ni bila nepomembna podrobnost, saj naj bi žareča privlačnost bodoče žene mladeniča privabila iz njegovih zamaknjenih sanjarij.

Globoko zaljubljena

Njuni družini pa nista vedeli ali pa sta se pretvarjali, da ne vesta, ker sta bili obsedeni s svojimi posvetnimi načrti, da se je tudi lepa Sholastika želela podariti Bogu in posvetiti svoje devištvo Kristusu.

Kakorkoli že, nihče ni upošteval mnenja mladega para in znašla sta se v položaju, ko sta bila prisiljena v zakon, ki si ga nista želela. Toda – in starši so računali na to, da bi prišli do težko pričakovanih potomcev – dovolj je bil en sam pogled in Injurij in Sholastika sta se globoko zaljubila drug v drugega.

S tem zakonskim čustvom, ki ga blagoslavlja tudi Cerkev, seveda ni nič narobe in par bi to zvezo lahko povsem lepo potrdil. Toda oba sta se čutila predana skrivnim zavezam, ki sta jih sklenila že prej. Ali se nista oba zaobljubila, da bosta živela v celibatu?

Soočeni z enakimi težavami, s strani staršev prisiljeni v zakon, so nekateri njuni sodobniki sprejeli droben dogovor z nebesi. Svojo zvezo so potrdili, živeli kot zakonski par, dokler rojstvo dveh ali treh otrok ni zagotovilo nadaljevanja njihovega rodu. Nato so šli vsak svojo pot po “svetem namenu” samostana in redovne skupnosti.

Cerkev nikakor ni bila užaljena zaradi te nove ureditve: po njej sta bila Melanija mlajša in njen mož Pinijan povzdignjena na čast oltarja. Sam sv. Gregor Veliki je izhajal iz družine, kjer je bila to običajna praksa, zato se je lahko pohvalil, da so bili med njegovimi predniki tudi duhovniki in celo papež, ki so duhovniško posvečenje prejeli po ločitvi od svojih žena.

Brez dogovora

Zakaj ta pobožna zakonca nista ravnala enako? Ker so bili dogovori za ta svet v njunih očeh nekoliko preveč posvetni. In tako sta Injurij in Sholastika na poročno noč drug drugemu zaupala svojo skrivnost. Dogovorila sta se, da bosta živela kot brat in sestra, ne da bi to komurkoli povedala.

V globoki zaljubljenosti pa nista predvidela, kako težko bosta vsak dan živela drug ob drugem, ne da bi se dotikala. Zelo sta se morala boriti, da nista prelomila svoje zaobljube. Ta boj je trajal vse do njune starosti. Ko se je mladostna vnema ohladila, ju je seveda manj mikalo, da bi podlegla svoji strasti. Eden od hagiografov je lepo zapisal:

Kar se jima je sprva zdelo tako boleče, je proti koncu življenja postalo slajše, in užitki čistosti, ki sta jih okusila v služenju Bogu, so jima neizmerno nadomestili žrtve, ki sta jih morala darovati, da sta ostala stanovitna v svoji odločitvi.

Ta celibatni zakon je trajal več desetletij, ne da bi njuna okolica, ki jo je vznemirjala vztrajna neplodnost tega lepega in ljubečega para, posumila v njuno skrivnost. Tudi po smrti staršev deviški par ni želel razkriti pretveze, ki se je skrivala za njuno zvezo. Zaradi njune medsebojne naklonjenosti, prenesene na tako visoko raven, se jima je misel, da bi se ločila in vstopila v versko življenje, zdela neznosna.

Brezhiben zaklad

Žal pa je življenje takšno, da se morajo tudi najlepše ljubezenske zgodbe na tem svetu končati. Nekega spomladanskega dne leta 388 je Sholastika umrla, kar je Injurija globoko potrlo in užalostilo. Žalujoči vdovec je pripravil čudovit pogreb.

Ko je zapiral grobnico, se je še zadnjič sklonil nad ženo in vzdihnil: “Hvala Ti, Gospod, neminljivi Bog, da si mi dovolil izročiti ta brezhibni zaklad v roke tvojega usmiljenja, tako čist kot na dan, ko sem ga prejel od Tebe!”

Ali se je zavedal, da je govoril na glas in da so ljudje okoli njega slišali to neobičajno izpoved, ki je pojasnila dolgoletno skrivnost njunega odnosa? Nenadoma se je zaslišal odgovor z glasom, ki so ga poslušalci prepoznali kot Sholastikinega: “Ampak ljubi prijatelj, zakaj si upaš povedati, česar te nihče ni vprašal?”

Sholastika si je torej v blaženi večnosti v svoji nežni naklonjenosti do moža v očeh sveta očitno želela ostati njegova prava žena, četudi bi to pomenilo izgubo zaslug in slave njune neverjetne, svete čistosti. Neutolažljivi Injurij svoje življenjske sopotnice ni dolgo preživel; v smrti se ji je pridružil 25. maja, le nekaj tednov po njeni smrti.

Grobnica obeh zaljubljencev

Vendar se njuna zgodba takrat ni končala. Morda zaradi skrivnosti, ki jo je razkril, morda zaradi preproste napake ali pa kakšnega drugega družinskega razloga Injurija niso pokopali poleg žene, kot je bilo v navadi. Pokopan je bil na drugi strani pokopališča, grobova pa sta bila precej oddaljena drug od drugega.

Dan po pogrebu so številni domačini, ki so se spominjali njune dobrodelnosti in so bili hvaležni za pokojnikovo zapuščino, odšli na pokopališče, da bi molili ob njegovem grobu. Tam so na presenečenje vseh ugotovili, da se je sarkofag, v katerem so ležali Injurijevi posmrtni ostanki, ponoči premaknil in se pridružil Sholastikinemu, ob katerem je ležal v večnem objemu. Ta osupljivi čudež je okronal zvezo, ki ni bila nič manj čudežna.

Grob je postal znan kot “grob dveh zaljubljencev” ali “dveh resničnih zaljubljencev”. K Sholastiki in Injuriju se priporočajo vsi, ki želijo v zakonu pridobiti mir in ljubezen ter okrepiti trdnost medsebojne zveze.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
svetnikizakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.