Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 25. maja |
Aleteia logo
Umetnost in potovanja
separateurCreated with Sketch.

Neapeljski samostan sv. Klare in njegovo dih jemajoče dvorišče

Klasztor św. Klary w Neapolu

Fabio Michele Capelli | Shutterstock

Vittoria Traverso - objavljeno 05/06/23

V samostan sv. Klare iz 14. stoletja še pred nekaj desetletji sploh niso smeli vstopiti, zdaj pa je eden najbolj fotografiranih spomenikov v Neaplju

Turisti, ki obiščejo Neapelj, si ponavadi ogledajo znamenitosti, kot sta marmorni Jezusov kip Giuseppeja Sanmartina iz leta 1753 ali stolnica Marijinega Vnebovzetja, v kateri hranijo relikvije lokalnega zavetnika sv. Januarija.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

V zadnjih letih pa je zaradi družabnih omrežij med obiskovalci južnega italijanskega mesta postal priljubljen še en spomenik, ki je eden najbolj fotografiranih spomenikov v Neaplju.

Čarobno dvorišče

Na notranjem dvorišču samostana se lahko turisti sprehodijo med citrusi in vrstami osmerokotnih stebrov, ki jih krasijo motivi limon, pomaranč in vinske trte, in občudujejo klopi, okrašene z upodobitvami prizorov iz vsakdanjega neapeljskega življenja.

Vsi ti elementi soustvarjajo čarobno dvorišče, v katerem se oči obiskovalcev lahko v blesku neapeljskega sonca naužijejo barv sredozemske palete: rumene, oranžne in modre.

Mnogim turistom in uporabnikom Instagrama se ob tej paši za oči pogosto izmuzne zgodba, ki se skriva za tem čudovitim dvoriščem.

Za “plemenite dame”

Samostan sv. Klare je bil zgrajen v gotskem slogu leta 1310 v frančiškanski citadeli po naročilu kralja Roberta Neapeljskega in njegove žene Sanche Majorske.

Leta 1739 je opatinja Ippolita Carmignani naročila krajinskemu arhitektu Domenicu Antoniu Vaccaru, naj zasnuje takšno notranje dvorišče za klarise, ki bo ustrezalo estetskim potrebam “plemenitih dam”.

Vaccaro, svoj čas poznan kot inovativen in nadarjen arhitekt, je zasnoval dvorišče, ki se je prilegalo preprosti geometriji gotskega kompleksa in hkrati odražalo barvitost in živahnost Neaplja.

Za osmerokotne stebre je izbral sadne motive, ki odražajo barve sredozemskih vrtov, za ploščice iz majolike pa je povzel prizore iz neapeljskega vsakdana, ki se je odvijal zunaj tega čudovitega samostana in ki ga sestre niso mogle spremljati od blizu, kot so vračanje ribiške ladje na obalo, lov divjih živali in tradicionalni ples tarantela.

Odprt za turiste

Stoletja je bilo to čudovito dvorišče samostana sv. Klare poznano le sestram, ker je bil dostop do njega strogo omejen.

Nato pa so se po Neaplju razširile govorice o njegovi edinstveni lepoti, ki so sprožile radovednost širše javnosti. Turisti pa so si ga lahko prvič ogledali šele v sedemdesetih letih preteklega stoletja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedlain priredila Veronika Snoj.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.