Duhovnika salezijanca Petra Pučnika poznamo kot priljubljenega vzgojitelja mladih, družinskega terapevta, iskanega spovednika ter glasbenika. V preteklih treh letih so se nanj zgrnile številne zdravstvene težave in mnogi so molili zanj in za njegovo zdravje.
Po mišji mrzlici, raku na bezgavkah in dveh možganskih kapeh je Peter spet dejaven v Marijanišču v Veržeju. Čeprav na telesu čuti nekaj posledic prestanih bolezni, ohranja vedrino, predvsem pa vero v Boga. V pričevanju je spregovoril o tem, kako se je soočal s preizkušnjami, ki so prihajale ena za drugo, in kako je v tem času ohranjal svoj odnos z Bogom. Pogovor je vodila Barbara Kastelec.
“Tudi iz avta nisem mogel več sam”
Leta 2019 je zbolel za hujšo obliko mišje mrzlice. “Spomnim se, da je bilo tako težko, da sem rekel sobratu, ki je me peljal v bolnišnico, da si grem umit zobe in zamenjat srajco, pa sem moral vmes petkrat počivati. To je taka nemoč, da tudi iz avta nisem mogel več sam. V laboratoriju so odkrili, da je moja kri zelo slaba, po domače povedano zapacana. Bilo je zelo hudo. Srečo v nesreči pa sem imel v tem, da je bil takrat dežuren doktor Emil Pal, ki je delal doktorat ravno iz tega virusa. On je prepoznal zadevo. Zdravniki so dejali, če bi iz Murske Sobote poslali izvide v Ljubljano, vprašanje, če bi preživel. Tako resno je bilo.”
“Najtežje je bilo na veliki petek”
Dve leti pozneje ga je doletela nova huda diagnoza: rak na bezgavkah. Stvari so se odvijale tako hitro, da o tem, zakaj so mu preizkušnje namenjene ena za drugo, ni dosti razmišljal.
“Prvič v življenju sem začutil izraz agonija. To je stiska, ko živiš v svojem telesu in bi rad šel iz njega, ker je težko zdržati. Trga se ti in ne moreš nič. Najtežje je bilo ravno na veliki petek. Takrat sem se najbolj boril. Imel sem celo videnje, da so me pripeljali v belo restavracijo. Bili so beli prti, beli kozarci, vse je bilo belo. Spomnim se samo, da sem se zaganjal, ampak sem bil privezan in nisem mogel stopiti v to restavracijo. Takrat sem bil teoretično privezan na posteljo in se tega nisem zavedal. Šlo je trenutke, ki jih ne znam opisati in pojasniti.”
Niti v času rehabilitacije se Peter ni umaknil v svet počitka in zasebnosti, temveč je ostal med ljudmi. “Želel sem tudi sebi dati priložnost, da lahko tudi s svojim bolnim telesom nekaj dobrega naredim.”
“Verjamem, da me Bog ne bo pustil na cedilu”
Pred dobrim letom ga je v razmaku nekaj mesecev dvakrat doletela možganska kap. “Ni mi bilo lahko,” se spominja. “Zopet me je pokonci držal stavek, ki sem ga že omenil, in kar me še danes drži, je to, da se zavedam, da sem Boga povabil v svoje življenje in da sva zelo povezana. Verjamem, da me Bog ne bo pustil na cedilu. Na koncu se bo zgodilo to, kar Bog ve, da je zame najboljše, in ne kar jaz mislim, da je. To je razlog, da v vsem tem času ni bilo niti enega slabega dneva, da bi se spraševal, zakaj pa meni to? Kaj sem se komu zameril? Iz vsake preizkušnje do zdaj sem prišel ven boljši.”
Po vsej prestani kalvariji je še vedno v procesu rehabilitacije in neizmerno hvaležen, da lahko skrbi sam zase. “Hvaležen sem tudi sobratom, ki me sprejemajo takšnega, kot sem. Trudim se, da bi bil čim manj v breme drugim, in to, hvala bogu, mi je Bog dal. Sam se lahko uredim in to so tiste stvari, ki so samoumevne, ampak niso. Ko ležiš v bolnišnici in si kot snop, ko ne smeš niti glave obrniti, ker če jo, boš bruhal zaradi poškodbe centra za ravnotežje. Ko ne moreš nič, se zaveš, koliko je stvari, ki so nam samoumevne. Za takšne stvari se samo zahvaljujem.”
Oglejte si celoten video pogovor, v katerem Peter spregovori tudi o svojih izkušnjah v bolnišnici, o svojem duhovniškem poslanstvu in Božji milosti, ki deluje v njem.
Velika noč je v tem, da nam je Kristus dal tako zaupanje, da gremo prek velikega petka. Verjeti moramo, da je ljubezen še vedno močnejša od zla. Tistemu, ki je povabil v svoje življenje Boga, mu Bog ne bo obrnil hrbta. V to zaupam, v to verjamem.
