Pred nekaj dnevi sem v neki angleški objavi na Facebooku naletela na besede: “Ne moreš metati kamnov, če umivaš noge.” Obe dejanji se pojavljata v Svetem pismu in obe imata močno simboliko.
V svetopisemskih odlomkih večkrat naletimo na metanje kamnov, kamnanje. Meni najbolj pretresljiv je tisti, ko Jezus prepreči, da bi kamnali prešuštnico. Morda zato, ker sem dekle, morda zato, ker me je kot deklico strašansko zanimalo, kaj je Jezus tako vneto zapisoval v pesek, morda zato, ker vem, da bi tudi vame lahko marsikdaj priletel kak kamen … In tudi prileti.
Spominjamo se večera, ko je Jezus svojim učencem umil noge. To je bil odlomek, ki se mi je vedno zdel malce čuden, dokler nisem v gimnaziji doživela, da nam je duhovnik, ki je bil hkrati naš profesor, umil noge. Profesor učencem! Moral in želel se je ponižati in skloniti pred 16-letnimi pubertetniki. Takrat sem resnično doumela, kaj je želel Jezus sporočiti s tem dejanjem.
Dokler nisem prebrala besed iz naslova, teh dveh konkretnih in hkrati močno simboličnih dejanj nisem nikoli povezovala.
“Ne moreš metati kamnov …”
Kdaj mečem kamne? Komu in kako pogosto? Kamen vržem, ko ti obljubim in tega ne storim. Kamen vržem, ko se s teboj smejim, na samem pa si mislim svoje. Kamen vržem, ko te razočaram … Znova … Kamen vržem, ko prizadenem, ko te obtožim, ko te ne poslušam …
“Ne moreš metati kamnov, če umivaš noge …”
Če se sklonim k tebi in ti umivam noge, moje roke nimajo priložnosti, da bi lahko vate zalučale kamen … Kdaj ti umivam noge? Premalokrat. Noge ti umivam, ko te razumem, ko se opravičim, ko te poslušam, ko si vzamem čas, ko se po svojih najboljših močeh potrudim, ko te imam rada …
Vem, da sem le človek, vem, da sem grešna, vem, da bom vate še marsikdaj vrgla kamen. Toda v teh dneh, ko nam Bog znova izkazuje svojo moč in svoje usmiljenje, prosim, da bi bila čim večkrat tako zaposlena z umivanjem nog, da ne bi imela časa pomisliti na to, da bi vate, ki to prebiraš, zalučala kak kamen. Enako prosim tudi zate.
