Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 16. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Obstajajo tudi bolniki, ki te žalijo, ko rešuješ življenje”

David Zupancic

Mediaspeed.net

Urška Kolenc - objavljeno 11/03/23

"Zdravnik ne moreš biti samo osem ur na dan, ampak si ves čas"

David Zupančič je zdravnik specializant infektologije, ki je marca 2020 potrdil prvi primer okužbe s covidom v Sloveniji, še bolj pa je javnosti postal znan z Instagram profilom Ministrstvo za nesmisel (Ministry for WTF) in knjižnim prvencem Življenje v sivi coni.

Zupančič, mož zobozdravnice in oče deklice, iskreno pove, da kdaj rad tudi lenari. Lani poleti je začel s snemanjem podkasta Umetnost lenarjenja, kjer z različnimi sogovorniki poleg zdravstvenih tem odpira tudi številna področja osebne rasti.

Pisatelj, znanstvenik, oskrbnik živalskega vrta …

Da bo nekoč pisatelj, je napovedal že kot sedemletni deček. Zelo zgodaj je tudi govoril, da bo znanstvenik ali oskrbnik živalskega vrta, medtem ko je o zdravniškem poklicu začel razmišljati šele v srednji šoli.

V gimnazijskih letih je bil Zupančič uspešen dramatik, dve njegovi dramski besedili sta bili uprizorjeni na odru. Z izjemo ene je v vseh uprizoritvah tudi igral. Ljubezen do gledališča so mu privzgojili v družini, njegov dedek je bil pisatelj in dramatik, dramatik in režiser je tudi njegov oče, mama pa koreografinja v gledališču. “Gledališče mi je bilo dosti bolj blizu in bolj dostopno kot komu drugemu. Imaš občutek, da je to del tvojega doma. Zelo ti odpira obzorja, podobno, kot če bereš različno literaturo, pesmi; najdeš pomemben del sebe.”

David Zupancic

“Še na začetku gimnazijskih let sem mislil, da bi šel študirat angleščino ali filozofijo. To mi je tudi vedno bolj šlo. Recimo kemije in biologije nikoli nisem imel pet. Filozofijo sem imel na maturi, zelo dober sem bil v esejih pri slovenščini.”

Sčasoma ga je začelo zanimati človeško telo, spremljal je nekaj zdravniških serij, kot drugo pa izpostavlja predstavo, ki si jo je ustvaril o zdravniškem poklicu. “V osnovni in srednji šoli sem imel velikokrat angino in sem bil večkrat pri zdravnici, ki je vedno vedela, kaj narediti. Dobil sem občutek, da vse ve in nima nobenega problema na svetu. Zdaj vem, da to pri zdravnikih še zdaleč ne drži.”


Prispevek je nastal na podlagi pogovornega večera, ki ga je z Davidom Zupančičem organizirala Knjižnica Pavla Golie Trebnje.Utrip knjižnice lahko spremljate tudi na njihovi Facebook strani.

David Zupancic Trebnje
David Zupančič v pogovoru s knjižničarko Simono Lužar

Prvi vtisi v zdravniški halji

Ko si je po študiju prvič nadel belo haljo, ga je presenetil “velik razkorak med tem, kar bi rad naredil in veš, da moraš narediti, in med tem, kaj lahko narediš. Vidiš, da boš moral delati kompromise. Na koncu tudi kdaj sam vzameš kri ali pelješ bolnika na rentgen, če ni nikogar drugega. Zelo moraš biti prilagodljiv.”

V knjigi hudomušno opisuje, da je, ko se je vpisal na medicinsko fakulteto, za domače že postal pravi zdravnik. “Moramo pa vedeti, da je naš študij zelo didaktično razporejen in prva tri leta zelo malo veš o medicini, ne znaš niti pregledati človeka. Potrebuješ ogromno znanja in izkušenj, da lahko postaviš kakšno diagnozo.”

Pa se zdravnik po opravljenem delu v službi lahko odklopi ali delo in z njim povezane izzive nosi domov? “Tu sta dva odgovora, ki sta enako pomembna. Eno je, da se moraš tega naučiti. Ne moreš domov prinesti vsake tragedije, zapleta, vsakega bolnika, ker boš razmišljal samo o tem in te bo konec koncev tudi zelo prizadelo. Po drugi strani pa zdravnik pač ne moreš biti samo osem ur na dan, ampak si ves čas. Veliko je dodatnih izobraževanj, pisanja člankov, revizij izvidov, lahko te iz službe pokličejo zvečer in moraš kdaj tudi nazaj v službo. Zdi se mi, da moraš vzeti v zakup, da si zdravnik vedno, tudi če prideš po težki službi domov in bi rad v miru pojedel juho, pa potrka soseda, da njen mož čudno diha. Juha bo morala počakati. Je pa to tudi lep občutek imeti tako poslanstvo.”

Izkušnji v Zambiji in Houstonu

Leta 2017 je bil del petčlanske zdravniško-zobozdravniške odprave v Zambijo. Z ekipo so prebivalcem nudili medicinsko oskrbo in jih ozaveščali na področju zdravja in higiene. K tej odločitvi sta ga vodila “interes za infektologijo – tam vseeno vidiš stvari, ki jih pri nas ne – in pa malo želja po avanturi, ki je sicer malo strašljiva in velik skok iz okvirjev, hkrati pa blazno zanimiva in fantastična izkušnja”.

Izkušnja ga je tako navdušila, da se je celo dogovarjal, da bi se v Zambijo za en mesec vrnil z eno od poznejših odprav, kar se zaradi covida in rojstva hčerke ni zgodilo, a David pri tem življenjskem poglavju še ni zapisal zadnje pike. Njegova želja je tudi, da bi nekoč anekdote, misli, dogajanje na odpravi in številne fotografije predstavil v knjižni obliki.

David Zupancic
Z ženo Ester sta bila del odprave v Zambijo

V času študija je prakso opravljal tudi v Centru za srčno popuščanje v bolnici Hermann Memorial Hospital v Houstonu. Kot opisuje tudi v knjigi, tam poleg zdravstvenega osebja o nadaljnjem zdravljenju velikokrat odloča tudi pravnik. “Čudna in grozljiva izkušnja. Zdravniki so zelo pazljivi, ni vseeno, kateri bolnik lahko dobi katere preiskave in koliko denarja lahko namenijo zdravljenju koga. Morajo se ukvarjati z dosti vprašanji, s katerimi se nam ni treba. Bolnišnica je sicer moderna in lepa, zdravniki so zelo premožni, ampak ko medicina postane posel, to ni več medicina.”

Bi morda katero od izkušenj mladi zdravnik vendarle prenesel tudi k nam? “V Zambiji dobiš občutek prizemljenosti, kaj vse imaš, iz Houstona pa se lahko veliko naučiš o profesionalnosti, sploh kar se dialoga in odzivanja tiče. Zadiranja in nekega gneva tam res ni.”

Na Instagramu mu sledi več kot 36.000 ljudi

Bolj prepoznaven je postal v času epidemije covida. Marca 2020 je na Instagramu ustvaril profil Ministrstvo za nesmisel (Ministry for WTF), kjer ima danes več kot 36.000 sledilcev. “Nastal je kot profil za šaljive pripombe, šale in fotografije z našega področja, v času, ko so na področju zdravniške službe potegnili zame nekaj zelo čudnih odločitev.”

Bil je prvi zdravnik, ki je 4. marca pred tremi leti odkril prvi primer covida v Sloveniji. V času epidemije ga je zelo presenetil odpor proti zdravstveni stroki. “Iskali so neke razlage, kaj vse se narobe dela v zdravstvu, kar ti je težko poslušati, če si sam v tem in vidiš, kaj se dejansko dela v zdravstvu. Prek Instagrama sem hotel pokazati, kaj delamo in kako delamo, zdi se mi, da mi je to tudi velikokrat uspelo. […] Na računalniku imam mapo lepih sporočil z Instagrama, ki sem jih imel za spodbudo.”

David-Zupancic-osebni-arhiv-2-rotated.jpeg

Pri svojem delu se srečuje z različno zahtevnimi pacienti, tudi s takimi, ki v virus niso oz. še vedno ne verjamejo. “Nekako imamo ljudje veliko zadoščenje v življenju, če imamo občutek, da je življenje fer. Žal življenje nikakor ni samo fer, bolezen ne izbira. So tudi bolniki, ki se nikoli ne zahvalijo, ki te celo žalijo, medtem ko mu poskusiš rešiti življenje. Je težko, ampak moraš prek sebe. Zdravnik ne dela tega za neko dobro oceno, ne sodi, mora pomagati samo človeku, ki je pred njim. Sodil in ocenjeval bo nekdo drug. Ko prideš do etičnega bistva, da ti samo pomagaš človeku, je lažje. Naredil sem, kar sem lahko, in to je meni dovolj. 

Epidemija z njegovega stališča ni prinesla samo slabih stvari. “Napisal sem knjigo, ki bi jo sicer verjetno napisal tudi nekoč, samo ne vem, o čem,” se pošali. “Če gledamo bolj globalno, pa smo bolj pripravljeni in ne bomo toliko izgubljeni, če se spet pojavi nek izbruh. Malo bi upal, da je plus tudi to, da se zavestno bolj veselimo mirnejšega obdobja. Treba se je opominjati, da nam je letos zelo lepo. Sam se večkrat spomnim, kako sem bil lani negotov, koliko sem imel dežurstev, koliko več je bilo bolnikov. Lahko bi dobili neko bolj izrazito hvaležnost.”

Življenje v sivi coni

Ko je s sledilci na Instagramu delil novico, da piše knjigo, so se zanjo začele zanimati tri založniške hiše. Lani novembra je tako pri največji slovenski založbi izšla knjiga Življenje v sivi coni, v kateri je prepletel anekdote in informacije o življenju in delu zdravnika, v veliki meri pa se je dotaknil tudi obdobja epidemije. Naslov knjige opisuje delovišče, kjer mu je bilo kot zdravniku najhuje delati, zaradi razmer je celo razmišljal, da bi opustil zdravniški poklic. Hkrati pa je tisto obdobje njegova osebna zmaga, da je vztrajal.

David Zupancic

Njegov knjižni prvenec je takoj po izidu na knjižnem sejmu dobil naziv naj knjiga leta in postal najhitreje prodajana knjiga največje slovenske založbe. “Fenomen, ki je nastal, je krasen, služi kot neke vrste motivacija, ni pa to tisto, zaradi česar sem si želel postati pisatelj. Nikoli nisem pomisli, da bo delo skočilo na kakšne lestvice in da bo izstopalo na ta način. Na to nisem bil pripravljen.”

Zupančič načrtuje, da bo v prihodnjih letih napisal tudi nadaljevanje. “Rezervoar izkušenj, refleksij in anekdot se mi mora sedaj nekoliko napolniti.” Vmes piše še dve drugi deli, medtem ko se eno dotika psihološkega področja, je drugo bolj leposlovno.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.