Kako se izviti iz začaranega kroga vzorcev, ki smo jih dobili v družini, kjer je bil prisoten alkohol? Psihoterapevtka Nada Mirnik Trtnik ima ogromno izkušenj z ljudmi, ki se soočajo s tem.
Napisala je knjigo Pot v lepše življenje, ki je namenjena odraslim otrokom alkoholikov. Ta tema jo je zanimala že med študijem in to je bila tudi tema njene doktorske disertacije na teološki fakulteti, kjer je študirala družinsko in zakonsko terapijo.
Sicer pa se ukvarja tudi s terapijo za pare in mladostnike. Z možem Boštjanom imata eno hčer. Z Nado smo se pogovarjali predvsem o alkoholizmu, ki je v Sloveniji vsekakor pereča tema.
Zdi se, da v Sloveniji alkoholizem bolj toleriramo kot druge odvisnosti. Je to res?
Smo mokra kultura. To pomeni, da je pitje v določenih okoliščinah ali za določene priložnosti celo zaželeno. Na večini praznovanj, rojstnih dni, obletnic, valet, službenih zabav itd. je za dvig razpoloženja prisoten alkohol. Ni pa problem v enem decilitru alkohola.
Problem je takrat, ko se človek ne more ustaviti niti pri dveh, treh, petih decilitrih alkohola, ali pa ko mora nujno vsak dan spiti neko določeno količino, da sploh zmore preživeti dan.
Pitje se pri nas tolerira, je sprejemljivo. Včasih je težko ugotoviti, kje je tista meja, ko gre človek čez njo. Pogosto je pri človeku, ki ima težave z alkoholom, prisoten tudi obrambni mehanizem.
Ko mu ali ji rečemo: “Preveč si spil,” bo zadevo obrnil tako, da smo na koncu mi problem, očital nam bo, da smo na to preveč občutljivi, da je naša percepcija napačna in podobno. V tej obrambi, ki je pravzaprav zanikanje, so ljudje zelo močni.
Ali ljudje težko priznajo, da so kot otroci doživeli alkoholizem v družini?
Ljudje ne vejo, da je to problem. Marsikdo misli, da lahko, ko enkrat odrasteš in se odseliš stran, prekineš s svojo preteklostjo. A ta te vedno zaznamuje, ker se vzorci vedenja in čustvovanja vlečejo naprej.
Po mojem občutku je vsaj ena tretjina Slovencev zaznamovanih z alkoholom na tak ali drugačen način: imaš starša, sorodnika, prijatelja, partnerja, ki pije, ali pa imaš s tem težave sam.
Približno tretjina mojih strank pride zaradi določenih težav v življenju in med terapijo ugotovimo, da izvirajo iz disfunkcionalnih družin, kjer je bil v družini alkoholik. Ko toliko let opazuješ svoje starše, se vzorcev nalezeš in ti potem nagajajo tudi v tvojih odnosih, ko si odrasel.
Kako pa se na otrocih vidi, da odraščajo v družini, kjer je prisoten alkoholizem?
To je zelo različno od otroka do otroka. Nekateri razvijejo določene težave, npr. močenje postelje ali jecljanje, drugi ne. Nekateri so zelo prestrašeni in se v razredu tiho umikajo, drugi so zelo pogumni, prepirljivi. Nekateri otroci imajo zato učne težave, spet drugi so lahko odličnjaki. Vsi pa dobijo v družini vzorec tega, da se probleme rešuje z alkoholom.
Pogosto imamo kot alkoholika v mislih moškega, ki se zvečer pijan opoteka po ulici. Kako je v resnici?
Res gre za neki stereotip. Alkoholizem se začne že veliko prej. Že takrat, ko spiješ samo en kozarec na dan, ampak tistega pa moraš spiti, drugače nisi okej. Pogosti so tudi ljudje, ki pijejo samo čez vikend.
Čez teden normalno hodijo v službo, so izjemno skrbni, odgovorni, potem pa se ga do konca napijejo v petek ali soboto. V nedeljo se potem zdravijo od tega, da gredo v ponedeljek spet normalno v službo. Tisti čas, ki naj bi ga v krogu svoje družine preživeli na normalen način, je tako zamujen.
V taki situaciji so lahko zelo uspešni ljudje z dobrimi službami in plačami. Je pa v ozadju tega “funkcionalnega pitja”, če se tako izrazim, pogosto depresija. Človek išče načine, kako bi se bolje počutil. Če malo več spije, se počuti bolje.
Z leti potrebuješ tega vedno več, da uideš depresivnemu občutju in mislim, ali pa s tem tešiš nezadovoljstvo v odnosih, morda to, da služba in kariera ne prinašata več takega zadovoljstva.
Običajno si pod pojmom alkoholik predstavljamo moškega. Ali imajo tudi ženske težave z alkoholom?
Tudi ženske pijejo in to so lahko tudi žene in mame. Včasih jih na terapijo pripeljejo partnerji. Živijo v zanikanju: “Saj ni tako hudo,” ali pa očitajo možu: “Kako naj bi pa sicer zdržala ob tebi, ko mi je tako težko s tabo.” A tudi ženska, naj bo nezadovoljna v življenju zaradi odnosa, nerešenih financ, česarkoli, s pitjem nikoli ne more rešiti nobenega problema.
Kaj naj storimo, da naši otroci ne bi postali alkoholiki ali odvisniki?
Naši otroci nas gledajo od rojstva dalje. Dejstvo je, da večina mladostnikov v času odraščanja poskusi alkohol in drogo. Kako to, da nekateri ne postanejo odvisni od tega, drugi pa?
Otroci nas starše gledajo, kako se spravimo v dobro voljo, kako se obnašamo v družbi, kako se potolažimo, po koliko kozarcih gremo na zabavi plesat … In opazujejo: ali spijem en kozarec ali jih potrebujem več? Ali se znam na zdrav način spraviti v dobro razpoloženje, na primer, da grem nekam hodit, da se pogovarjam z drugimi, da rešujem svoje težave, ali utapljam nezadovoljstvo v pijači?
Če to že od majhnega gledajo pri starših, so nevede vnaprej programirani in to postane njihov vzorec. Večja verjetnost je, da bodo potem tudi sami posegali po psihoaktivnih substancah, da bodo dvignili svoje razpoloženje.
Če teh vzorcev od staršev ni, potem pa so mladi zmožni sami poskusiti alkohol ali kaj drugega, ugotoviti, da jim to ne daje takega zadovoljstva, in bodo znali reči ne. Pomembno je tudi, da se z otroki pogovarjamo o vrednotah, izzivih, reševanju problemov. Če otrok vidi, da znamo doma naslavljati tudi težja občutja, npr. žalost, da znamo drug drugemu nuditi oporo, potem v primeru žalosti ne bo segal po pijači.
Pogosto mladi pijejo tudi zato, da bi bili bolj pogumni, npr. ko pridejo na kakšno zabavo in spoznavajo nove ljudi, fante, punce. Pogovarjajmo se z njimi o tem, vprašajmo: “Si lahko pogumen tudi na drugačen način? Česa te je strah? Kako se lahko spopadeš s temi občutki?”
V družinah, kjer imajo problem, se o temah, povezanih z alkoholom, ne govori. Če bi kdo načel to temo, se vsi zelo skregajo, nato je par dni “tiha maša” in potem se delajo, da ni bilo nič.
Ali vsak otrok iz družine alkoholikov postane alkoholik tudi sam?
Obstaja sicer kar precej večja verjetnost, da bom tudi sam alkoholik, če sem odraščal/a ob mami ali očetu alkoholiku. Ni pa nujno. Včasih si najdem partnerja alkoholika, zato da lahko ustvarim neko določeno vzdušje, ki me spominja na primarno družino, in to podoživim. Ni pa nujno.
V življenju so poleg staršev namreč pomembni tudi drugi zgledi, po katerih se lahko izoblikujemo. To je lahko stric, teta, dober prijatelj, sosed. Če imaš koga, ki dobro funkcionira, da ti je dober zgled in se lahko oblikuješ po njem, je to zelo dragoceno.
Dobro je tudi, da ima človek sposobnost avtorefleksije: priznati si določene stvari, jih ne zanikati. Med ljudmi, ki poiščejo pomoč skupine, ker so odraščali v družini z alkoholom, so pogosto zelo uspešne ženske z dobro službo, kariero, dobro plačo, družino in tako dalje. To, kar so gledale v svoji primarni družini, so prepoznale kot nekaj, česar nočejo, in so zaradi ambicij na drugih področjih v življenju veliko dosegle.
Kaj storiti, če izhajamo iz družine, kjer je bil alkohol problem?
Ko te občutke ozavestimo in izrazimo, se lahko dosti bolj sprostimo. S tem tudi preprečimo medgeneracijski prenos nekih travm, občutkov, vzorcev. Vzorci se lahko namreč prenašajo čez več generacij. Pomaga že, če imaš enega od staršev takega, s katerim se lahko pogovarjaš o svojih občutkih. Tukaj mislim nekaj minut na dan, stavek ali dva, že po tem ti odleže.
Zavedati se moramo, da vsak v svoji družini dobi neke določene vzorce, ki niso dobri – ne le tisti, ki izhajajo iz družin alkoholikov. Nobena družina ni popolna. Že samo s tem, ko otrokom postavljamo meje, ko se kdaj jezimo nanje itd., dobijo neke vzorce.
Če pa se ustvarja tudi prostor, da se čutenja izrazijo, potem zmanjšamo to nevarnost, da bi otroci te vzorce vlekli naprej, prekinjamo ta medgeneracijski prenos.
Kaj svetujete za kakovostno partnerstvo in kako vidva z možem skrbita za vajin odnos?
Za dobro partnerstvo je izziv najprej videti, da ima vsak od partnerjev drugačna pričakovanja. Pomembno je iskati skupne vrednote. Če pa se partnerja zelo razlikujeta med sabo, se je treba bolj prilagajati, iskati rešitve. Izredno pomemben je način komuniciranja. Da ima drugi občutek, da ga ne obsojam, če razmišlja drugače od mene.
Treba se je pogovarjati o tem, kako bova skupaj kvalitetno preživljala čas, da bova vsaj enkrat na teden nekaj časa skupaj, recimo v naravi. Pa kako bi lahko preživljali kvaliteten čas skupaj z otroki, kaj je imel vsak od naju rad v otroštvu in lahko to počnemo skupaj. Pogovarjati se tudi o temah, ki so težje, npr. spolnost in finance. Treba je poskrbeti za to, da zadovoljujeva potrebe drug drugega.
Midva z možem Boštjanom sva precej nagnjena k temu, da vsak rad počne svoje stvari, zato morava sklepati precej kompromisov. Kdaj bova skupaj, kaj bova takrat počela oz. kako bomo skupaj s hčerko preživeli kvaliteten čas?
Zelo se trudiva, da sva v komunikaciji čim bolj spoštljiva drug z drugim. Z družino gremo radi skupaj na kakšno potovanje, radi gremo hodit v naravo ali skupaj odigramo kakšno družabno igro.
