Pred kratkim so na spletu zaokrožile izjave otrok, ki so jih terapevti zapisali na samolepilne listke. Teh ganljivih besed otroci svojim staršem nimajo možnosti povedati, ker doma nimajo sprejemnega kanala.
Da bi lahko odprli vrata v svojo notranjost, potrebujemo dobrega, pozornega in sprejemljivega poslušalca. To ni mogoče, če starši mislijo, da vnaprej vedo, kakšni so njihovi otroci. Kot tudi ne takrat, ko jih zapostavljajo ali se preprosto zdi, da ne vidijo njihovega duševnega življenja. Iz stavkov, ki so jih zbrali strokovnjaki, je veliko informacij, ki lahko staršem pridejo prav.
Za otroke smo najpomembnejši na svetu
Ko praviš, da sem te razočaral, me ubijaš. Nisem naredil napake, da bi te prizadel, samo učim se, kako ravnati. (13 let)
Starši pogosto podcenjujejo, kako pomembni so za svoje otroke. Prevladujejo stereotipna mnenja, da so otrokom pomembni pametni telefoni, internet in vrstniki. Res je, da ima vsaka generacija svoje strasti in so odnosi s sovrstniki zelo pomembni, tako za triletnike kot za 17-letnike.
Toda če jih starši ne razumejo in sprejemajo, bo njihovo življenje neznosno. Otroci morajo vedeti, da so njihovi starši ponosni nanje, verjamejo vanje in jih imajo preprosto radi. Brez tega doživljajo veliko trpljenje in ponotranjijo odnos staršev do sebe. Torej, ko starš misli, da je otrok neumen, otrok dejansko začne to misliti o sebi.
Otroci nas imajo srčno radi
Rada imam svoje starše, tudi ko kričijo name. Vedno jih imam rada. Rada bi, da bi me tudi oni imeli tako radi. (10 let)
Vedno smo lahko prepričani v brezmejno ljubezen naših otrok. Ko nam je to težko verjeti, se moramo samo spomniti, kaj čutimo do svojih staršev. Tudi ko smo v konfliktu z njimi, imamo še vedno v mislih in srcu njihove želje in sodbe o nas. Instinktivno želimo mami ali očetu prihraniti trpljenje in upoštevamo njihovo mnenje. Tudi če nas boli, tudi če potem še vedno delamo po svoje.
Otroci so se zaradi ljubezni do staršev pripravljeni žrtvovati. Lahko začnejo slabo misliti o sebi in slabo ravnati s seboj samo zato, da zaščitijo ljubezen do ljudi, ki so jim dali življenje in skrbijo zanje.
Otroci si zapomnijo besede, izrečene v jezi
Moj pes je deležen več pozornosti kot jaz. Oče je rekel, da zato, ker pes ne govori. Tako sem tudi jaz nehala govoriti. (7 let)
Besede, ki jih govorimo otrokom in o njih, sežejo globoko vanje. Neumne šale, sarkazem in kritiziranje zadenejo zelo občutljivo mesto, ki v njihovi psihi oblikuje podobo o sebi, svetu in odnosih z drugimi ljudmi. Vse izjave imajo moč graditi in krepiti (“Zaupam ti”, “Vesel sem, da te vidim”) ali pa zavirati razvoj in uničevati (“Motiš me”, “Ti si taka težava”).
Včasih je simptom, ki se pojavi pri otroku, posledica tega, kako ga nagovarjamo. Na primer, če eden od staršev otroku zavedno (ali pa povsem nezavedno) sporoča: “izgini” (ker “Preveč potrebuješ”, “Ti si nadloga”, “Nagajaš nam”, “Ne trudiš se dovolj”), lahko prispeva k razvoju depresije ali samopoškodovanju.
Pogosto se zgodi, da le težave, opažene v šoli, ali diagnosticirana bolezen prisilijo starše, da se ustavijo pri otroku in mu dajo možnost, da ga opazijo.
Otroci imajo dobre namene
Počutim se kot slab otrok, ko naredim napako … Običajno zato, ker moji starši mislijo, da sem to storil namerno. (7 let)
Otroci ne delujejo z namenom, da bi nam otežili življenje ali povzročili škodo. V vsakem trenutku na najboljši način, ki jim je na voljo, skušajo ustreči svojim potrebam ali pa nam o njih povedati. Obnašajo se za nas težavno, še posebej ko so utrujeni, čezmerno stimulirani in lačni (ne samo fizične hrane, ampak tudi naše pozornosti, skrbi ali prisotnosti).
To se zgodi tudi, ko doživljajo čustva, ki jih preplavijo in potrebujejo pomoč pri njihovem procesiranju. In v vsaki od teh situacij potrebujejo našo modro podporo, ne kaznovanja. Odziv na njihove napake mora biti prijazna in potrpežljiva pomoč pri njihovem popravljanju in razumevanju. Ponižanje in zavrnitev nista dober odziv na prepire.
Ko otroku namenimo čas, gradimo njegovo samozavest
Želim si biti tako pomemben kot njihov telefon. (6 let)
Samospoštovanja naših otrok ne gradijo dosežki in pohvale, ampak čas, ki ga preživimo z njimi, in neobsojajoča pozornost, ki jim jo namenjamo. Z drugimi besedami: otroci potrebujejo našo radovednost, a brez obsojanja. Našo željo, da smo z njimi v njihovem svetu. Potrebujejo ga v vsaki situaciji: ko nam pridejo pokazat risbo, pa tudi ko sami prevzamemo pobudo za igro z žogo ali družabno igro.
Na podlagi tega otrok sklepa, koliko nam pomeni. Zato jih morda velja vprašati, kaj radi počnejo z nami in kaj najbolj pogrešajo. Odgovor nas lahko res preseneti …
Otroci potrebujejo naše besede in resnicoljubnost
Moja mama pravi “čez minuto” in ure minevajo. Zato kričim in zahtevam. Pozablja name. (16 let)
Lažeš mi, ko te vprašam, ali si v redu … Zaradi tebe neham zaupati vase. Povezan sem s teboj. (15 let)
Zelo možno je, da odrasel človek, ki vse svoje potrebe, tako tiste, ki se nanašajo na življenjske cilje, kot tiste osnovne, kot je obisk stranišča, odlaga, da je kot otrok pogosto slišal: “Čez minutko.”
Otroci zelo dobro čutijo, ko se jih prestavlja vse nižje na seznamu prioritet. Ko starši ne držijo besede, začnejo o sebi misliti, da so nepomembni. Začnejo čutiti, da so njihovi cilji, meje in potrebe nepomembni.
Odrasel, ki ne drži besede ali ne govori resnice, ustvarja za otroka nestabilen svet, v katerem se nima na kaj nasloniti. Kot v hiši z luknjami ali majavimi tlemi, kjer se vrata in okna nenehno spreminjajo na nepredvidljive načine. Ko odraščaš v takih razmerah, je nemogoče zaupati sebi, svetu in ljudem. Konec koncev ne veš, kaj pričakovati.
Štejejo majhne geste
Če bi pobegnil, moji starši sploh ne bi vedeli. Lahko noč mi ne rečejo več. (6 let)
Otroci morajo vedeti, da so povezani z nami. To povezavo gradimo z različnimi gestami. K temu še posebej pripomorejo rituali: ko nekaj počnemo skupaj ali z njimi v mislih. Lahko je to večerno branje v postelji ali skupno petje na poti v vrtec, skupni obroki, popoldanski čaj …
Seveda imamo svoje odrasle težave, ampak ali se te kdaj končajo? Ne … Zato si je vredno v koledar zapisati točno določen čas, ki ga bomo namenili otrokom. Povejte jim, da smo si ga rezervirali izključno za njih.
Včasih se odločamo namesto svojih otrok, ker menimo, da so nekatere stvari prerasli. Če je nekdo že tako velik, da si lahko sam umiva zobe, potem mu zagotovo ni treba brati v postelji. Ali ste prepričani? Bolje je preveriti, ali imamo prav. V nasprotnem primeru se lahko naš otrok počuti zelo osamljenega.
Tudi starši imamo najpogosteje dobre namene. Ko garamo, to počnemo z mislijo na prihodnost naših otrok. Ko povzdignemo glas, jih želimo naučiti nekaj pomembnega. Vendar se izkaže, da so metode, ki jih uporabljamo, lahko zelo nezanesljive. Medtem ko lahko že s poslušanjem, kaj nam otroci želijo povedati, naredimo veliko. In s tem našim otrokom damo občutek, da niso sami na svetu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
