Paulina Woźniak je poljska plavalka, ki je na paraolimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 osvojila srebrno medaljo, na igrah v Londonu leta 2012 pa bronasto. Leta 2008 je v svoji domovini prejela zlati križec za zasluge.
Pripoveduje nam o pogumu med iskanjem lastne poti, o invalidnosti, ki jo lahko vidimo le v ogledalu, in o tem, kako se soočiti s travmatično izkušnjo.
Lahko rečemo, da precej intenzivno iščete svoje mesto na zemlji in premagujete stiske. Ali pa ste se morda že našli?
Pravzaprav ne vem. Vsakič, ko namreč najdem “nekaj” – kakšen kraj, osebo ali dogodek, si mislim, da je to to, potem pa se takoj pojavi kakšna druga možnost. Izkaže se, da to pravzaprav ni tisto, na kar čakam in tako iščem. Ne znam gledati daleč v prihodnost. Časovni okviri, ki si jih zastavim, so največ petletni.
To, da sem odšla v Nemčijo in se zdaj vrnila na Poljsko, mi dokazuje, da sem sposobna sprejemati odločitve, da se jih ne bojim in pogumno korakam naprej. Tudi če moram včasih narediti korak nazaj, da lahko potem nadaljujem. Lahko rečem, da je to, kar sem zdaj in kar počnem, 75 odstotkov tega, kar bi rada dosegla. Iščem nekaj, kar bo zapolnilo teh 25 odstotkov.
Na kateri točki svojega življenja ste trenutno?
Vrnila sem se iz Nemčije v mesto Szczecin, kjer delam kot vodja fitnes kluba. Imam občutek varnosti in stabilnosti. Gre za delo, ki je povezano s športom, ki predstavlja polovico mojega življenja. Sem tudi osebna trenerka, kar mi prinaša veliko zabave, zadovoljstva, nove izzive, ki jih moram rešiti. To me žene naprej.
Počutim se, kot da ves čas tekmujem in izboljšujem formo, zato mi to zelo odgovarja. Ves čas moram delati na motivaciji, ne le svoji, temveč tudi na motivaciji ljudi, s katerimi delam. Vodim skupinske fitnes tečaje za ženske in fenomenalno se mi zdi, da lahko s športom pozitivno vplivamo na druge.
Naenkrat jim nekaj, kar jim prej ni bilo vsakdanje, prinese pozitivne spremembe v njihovem pristopu do življenja, športa, gibanja. Sama sem pred šestimi tedni prestala rekonstrukcijo kolena in vidim, kako zelo sem to v tem času pogrešala.
Zjutraj vstanem srečna in zadovoljna, toda nenehno razmišljam o tistih 25 odstotkih. Morda bo to ustanovitev fundacije (o tem že dogo razmišljam) ali pa kaj bolj komercialnega. To nenehno iščem. V prihodnosti je še nekaj, kar bo vse skupaj dopolnilo.
Morda pa se to nikoli ne bo zgodilo?
Morda, tega ne moremo z gotovostjo vedeti.
Profesionalnemu športu ste se morali pred kratkim proti svoji volji odpovedati. Toda k vodi, ki vam je prinesla uspeh, ste sprva pristopili s strahom?
Zagotovo ni bila ljubezen na prvi pogled. Nisem bila otrok, ki bi se rad dolgočasil, vedno sem iskala aktivnosti, pogosto športne. K plavanju so me spodbudili starši, saj je voda odlična rehabilitacija za invalide. V njej se počutimo svobodne, izginejo številne težave za npr. gibalno ovirane invalide.
Plavanje me je naučilo verjeti vase in dvignilo mojo samozavest. Tako se je sčasoma izkazalo, da ni šlo za ljubezen na prvi pogled, je bila pa zelo močna. To še vedno pogrešam. In čeprav lahko zdaj stopim v vodo in nekaj let po nesreči preplavam bazen v svojem najljubšem slogu – žabi –, to ni vse, kar si želim, rada bi več.
Konec kariere in rekonstrukcija kolena sta posledica prelomnega dogodka v vašem življenju. Pred štirimi leti so vas napadli, branili ste se in utrpeli poškodbo kolena, ki vam je preprečila profesionalno ukvarjanje s športom. Kako ste se spopadli s to težko izkušnjo?
Nisem imela posebnega načina za to. Pomagal mi je športni psiholog in nekako nikoli ni prišlo do tega, da bi se morala poslužiti pomoči drugih strokovnjakov. Športna psihologinja mi je pomagala razumeti, da lahko v profesionalnem športu naredim premor. To ne pomeni konca kariere. Prestala sem rekonstrukcijo kolena, videli bomo, kaj sledi.
Pomembno je, da se mi ni zgodilo nič drugega, da sem utrpela le poškodbo kolena. Besede, ki sem jih slišala od napadalca, sem enostavno izbrisala iz spomina, izbrisala sem jih s svojo voljo do borbe in željo, da se vrnem v formo in k profesionalnemu športu. Določeno obdobje sem se bala zapustiti hišo, ko se je zmračilo, ampak to je verjetno pričakovano.
Ugotovila sem, da se moram stvari lotiti drugače. Preizkusila sem se v borilnem športu, s katerim prej nisem bila seznanjena. Merjenje moči z moškimi mi je zelo pomagalo, saj je to pretežno šport moških. Na prvem treningu, ko me je kolega iz skupine s prijemom začel dušiti, so se vrnila čustva tistega dogodka.
Toda spoznanje, da sem varna in da mi tukaj nihče noče nič slabega, mi je pomagalo. Od tistega trenutka sem na treninge na tatamiju začela gledati drugače. Borilne veščine so me naučile potrpežljivosti in mi prinesle več miru. Ne oziram se več nazaj, ko grem zvečer na sprehod s psom.
Metoda “klin se s klinom zbija” se je torej obnesla, toda verjamem, da je pomagala tudi vaša moč.
Včasih se resnično zavem svoje moči. Vem, da lahko koga poškodujem, če jo zlorabim, če pa jo uporabim na pravi način, lahko komu pomagam. Določene stvari delam intuitivno.
Dajete vtis, da vam to, da ste se rodili brez podlakti, ne predstavlja problema. To drži?
Tako je, ta problem zame ne obstaja. Res je, to opazim v ogledalu, toda v vsakdanjem življenju tega ne vidim. Zagotovo je to pogojeno s tem, da podlakti nimam že od rojstva in sem se s tem naučila živeti. To je bilo zame naravno.
Zagotovo sta mi pomagala tudi plavanje in notranja moč. Vedno sem verjela, da imam druge kakovosti, ki so zame pomembnejše od pomanjkanja podlakti in dlani, kar moram preprosto na neki način nadomestiti.
Mar ni to tudi stvar vzgoje?
Zagotovo, toda če bi svoje starše vprašala, kako jim je uspelo, bi rekli, da “se jim ne sanja”. Nikoli niso imeli stika z invalidnimi osebami.
Jasno je torej, po kom imate svojo moč.
Tudi jaz tako mislim. Moji starši vedno trdijo, da so preprosti ljudje, a tega ne razumem. Nihče od njiju ni imel prave družine, a sta jo sama uspela ustvariti. Imam petnajst let mlajšega brata, s katerim negujem odnos. Nekoč se bova morala soočiti z izgubo staršev. Takrat bova imela drug drugega.
Če se vrnemo k vašemu pristopu k invalidnosti. Med drugim ste snemali kratke videoposnetke o tem, kako početi stvari z eno roko, npr. zavezati čevlje. To pomeni, da se ne jemljete tako resno?
Res je, sposobna sem se šaliti na svoj račun. To izhaja iz tega, da sprejemam samo sebe, drugače to ne bi bilo mogoče. Vem tudi, da lahko tak pristop spremeni dojemanje invalidov pri ljudeh, ki nimajo vsak dan časa, da bi o tem razmišljali.
Vas kakšno mnenje drugih o invalidih še posebej jezi, kakšno družbeno prepričanje o tem?
Ne vem, če bi rekla, da me jezi, vsekakor pa se z nekaterimi stvarmi ne strinjam. Na Poljskem opažam premik v razmišljanju o invalidih proti skrajnosti – ali se ljudem smilimo ali pa jih jezimo. To, kar mi je bilo zelo všeč v Nemčiji, je, da so bili ljudje prijazni, ustrežljivi, ko je bilo to potrebno, drugače pa je invalidnost zanje nekaj normalnega. Ni obsojanja, pretirane pozornosti, je nekaj običajnega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
