2. marca 2016 je Beatrice de Lavalette na bruseljskem letališču čakala na letalo do ZDA. Minilo je že precej časa od njenega zadnjega srečanja z družino in upala je, da jih bo kar najhitreje spet videla. Na videoposnetkih je vidno, kako govori po telefonu. Niti slutila ni, da tik ob njej stoji samomorilski napadalec.
Naslednja stvar, ki se je spominja, je neskončna tema, dim in kriki ljudi, ki potrebujejo pomoč. Reševalci so najprej na pomoč priskočili drugim, ker so v prvih trenutkih ocenili, da Beatrice verjetno sploh ni več mogoče rešiti.
Ali lahko prihodnost prinese kaj dobrega?
Preživela je. Več kot en mesec je bila v komi, zdravniki so ji morali amputirati noge. Vse življenje je bila njena največja strast konjeništvo, ko se je prebudila iz kome, pa se ji je zdelo, da nikoli več ne bo sedela na konju. Spominja se, da je vsak dan jokala in mislila, da ji prihodnost ne bo prinesla nič več dobrega.
Na srečo jo je družina nenehno podpirala. Pet mesecev po napadu, med bivanjem v rehabilitacijskem centru, je mama na obisk nepričakovano lahko pripeljala DeeDee, Beatricino ljubljeno kobilo.
“To je bilo tisto, kar sem potrebovala, da se vrnem v življenje. Konji so mi pomagali preživeti nesrečo, ker so bili ob meni in mi dajali upanje, ki mi ga je močno primanjkovalo,” se spominja dekle.
“Na novo sem se morala prilagoditi”
Med bivanjem v bolnišnici jo je obiskal ameriški veleposlanik. Ko je pogovor nanesel na temo paraolimpijskih iger, je Beatrice slišala, da bi se lahko na teh preizkusila, če se odloči nadaljevati s svojo strastjo do jahanja. Takrat tej misli ni posvetila veliko pozornosti, toda vedela je, da se kljub vsemu, kar se je zgodilo, ne želi odpovedati stiku s konji.
Naslednje mesece se je na novo učila jahanja. “Moje telo je bilo popolnoma drugačno kot pred napadom. Na novo sem se morala prilagoditi, da sem lahko počela to, kar sem se učila vse življenje. Nisem imela mišične mase, od mene so ostale le koža in kosti, obdržati se v sedlu brez občutka ravnotežja je bilo res neverjetno,” pojasni Beatrice.
Na olimpijadi
Leto po bombnem napadu je Beatrice sodelovala na svojem prvem tekmovanju v dresuri na paraolimpijskih igrah. Od tistega trenutka ni nehala trenirati. Ko je izvedela, da je bila izbrana, da zastopa ZDA na paraolimpijskih igrah, ni skrivala svojih čustev.
“Vedela sem, da bo do tega prišlo, ker sem tako trdo delala in ker sem dosegla rezultate, ki sem jih potrebovala, da postanem del ekipe. Toda slišati to novico tudi uradno je bil resnično neverjeten trenutek,” pravi.
Priznava tudi, da ne bi bila sposobna doseči vseh teh stvari brez svojih prijateljev in družine. “Tam so bili od prvega dne, nikoli me niso nehali podpirati. Vem, da jih lahko vedno pokličem, če imam slab dan, in pomagali mi bodo, da bom znova srečna,” trdi.
“Prav zdaj lahko dosežem uspeh, če bom zvesta sama sebi”
Na igrah v Tokiu je osvojila 5. in 6. mesto. Veseli se tega uspeha, vendar se pri tem ne namerava ustaviti. “Če leta 2016 ne bi bila žrtev napada, bi bila druga oseba. Skupaj s starši sem si ogledala videoposnetek napadov in izvedela, kako blizu napadalca sem stala. To, da sem še vedno živa in da počnem to, kar ljubim, je torej še večji čudež. Imela sem srečo v nesreči, pa tudi neke vrste nočno moro,” pravi.
Ne želi razmišljati o tem, kaj bi se zgodilo, če se tistega dne ne bi znašla na letališču poleg terorista. “Tega, kar se je zgodilo, ne morem spremeniti, lahko pa dosežem uspeh, če ostanem zvesta sebi,” pojasni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
