Po krščanskem izročilu se je morala sveta družina med begom v Egipt po otrokovem rojstvu nenehno ustavljati, da bi poskrbela za novorojenčka. V neposredni bližini bazilike Jezusovega rojstva je eden od takšnih krajev, kjer je Marija hranila otroka s svojim mlekom. Nekaj kapljic se je razlilo in kraj se je v zgodovino zapisal kot Mlečna votlina.
Ta podoba Device, ki doji Jezusa, je bila v zgodovini večkrat poustvarjena v obliki fresk, rokopisov, plošč, platen in kipov.
Prve upodobitve
Najstarejše upodobitve doječe Marije so ohranjene v Priscilinih katakombah v Rimu. Na eni od njih vidimo Marijo, Jezusa in preroka Bileama, ki s prsti kažejo na zvezdo. Ta kretnja bi se lahko nanašala na svetopisemsko besedilo iz 24. poglavja Četrte Mojzesove knjige (15‒17), ki pravi: “Izrek Bileama, Beorjevega sina (…) Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela …” V istih katakombah so še druge freske z istim prizorom.
Galaktotrophousa
V obdobju razkošja Bizanca so vzhodni kristjani popularizirali podobo z imenom Galaktotrophousa. Beseda izhaja iz grškega korena galakt-, ki pomeni mleko, in trophein, ki pomeni hraniti ali negovati.
To izročilo upodabljanja doječe Marije v obliki ikone se je v številnih pravoslavnih podobah nadaljevalo vse do današnjih dni.
Doječa Marija
V srednjem veku je prišlo do razcveta češčenja Device Marije. V njeno čast so po vsej Evropi postavili nešteto cerkva. Njena upodobitev kot Jezusove matere, ki doji Božje Dete, se je v teh stoletjih pojavljala na številnih krajih, od majhnih formatov v bogoslužnih molitvenikih do velikih plošč, rezerviranih za oltarje ali kapele.
V Amesburyjskem psalterju iz sredine 13. stoletja, ki ga hranijo v Oxfordu, je čudovita miniatura doječe Marije v modrih tonih.
V gotskem slogu najdemo različne primere, kot je čudovita gotska plošča Ambrogia Lorenzettija (1285‒1348), ki jo hranijo v galeriji Pinacoteca Nazionale v Sieni. Barnaba da Modena (1328‒1386), Jacobello del Fiore (1370‒1439) in Lorenzo Saragossa (1363‒1406) so prav tako naslikali več plošč, na katerih so upodobili doječo Marijo.
Tudi belgijski slikar Hans Memling (1433‒1494) je v svoji karieri večkrat upodobil doječo Marijo.
Renesančne podobe Device Marije
Veliki genialci renesanse niso pozabili poskrbeti za svojo podobo doječe Marije, znane tudi pod latinskim imenom Virgo Lactans.
Leonardo da Vinci (1452‒1519) je naslikal več tovrstnih upodobitev. Eno je ustvaril leta 1510, hranijo jo v Narodni galeriji v Londonu, drugo, najbolj znano, Madonna Litta, pa hrani muzej Ermitaž v Sankt Peterburgu. Ta Marija je dobila ime po milanski plemiški rodbini Litta, ki je imela delo v lasti več stoletij, dokler ga ni v 19. stoletju odkupil car Aleksander II.
Ta čudovita plošča Sandra Botticellija (1444‒1510), znana kot Bardijeva oltarna podoba, prikazuje doječo Marijo, ki ji ob strani stojita Janez Krstnik in Janez Evangelist. Oltarno sliko je naročil Giovanni d’Agnolo de Bardi, florentinski bankir, za svojo družinsko kapelo v cerkvi Svetega Duha v znamenitem mestu ob reki Arno.
V zadnjem obdobju svoje dolge kariere je Tizian (1477‒1576) naslikal umirjeno podobo “Device, ki doji Dete” v preprostem zaupnem prizoru.
Med flamskimi slikarji iz obdobja renesanse poleg drugih umetnikov iz njegovega kroga izstopa Joos van Cleve (1485‒1541), ki je ustvaril več podob Device. Tudi Roger van der Weyden (1400‒1464) je naslikal pet različnih upodobitev doječe Marije.
Albrecht Dürer (1471‒1528), najslavnejši nemški renesančni umetnik, je na to temo ustvaril nekaj svojih najlepših del. Eno hranijo v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju, drugo pa v londonski Narodni galeriji.
El Greco (1541‒1614) je v značilnem manierističnem slogu ustvaril znamenito Sveto družino s sveto Ano, ki jo hranijo v muzeju Hospital de Tavera v Toledu. Na njej nista upodobljena le Marija in otrok; oba sta v objemu svetega Jožefa in svete Ane.
Podobe Preblažene Device v tehniki chiaroscuro
V obdobju baroka se je v podporo katoliški protireformaciji razvila obsežna verska umetniška produkcija: na voljo je bilo veliko svetopisemskih prizorov, likov iz zgodovine odrešenja in seveda upodobitev doječe Marije.
Artemisia Gentileschi (1593‒1656), ena redkih žensk, ki se je uveljavila v baročni umetnosti, je našla pomemben vir navdiha v zgodovini krščanstva. Najmanj dvakrat je upodobila Devico Marijo kot mogočno mater, ki objema svojega otroka, medtem ko ga hrani. Ob eni od teh priložnosti je precej verjetno, da je Artemisia izražala svojo ljubezen do matere, ki je izginila, ko je bila umetnica še otrok.
Tudi druga ženska, španska kiparka Luisa Roldán (1652‒1706), je znala v različnih delih, ki so bila vsa brezhibno oblikovana, ujeti moč materinske ljubezni.
Francisco de Zurbarán (1598‒1664) je za platno, na katerem je upodobljena celotna Sveta družina, izbral naslov Počitek med begom v Egipt. V zaupnem prizoru sveti Jožef nežno opazuje, kako njegova žena doji otroka. To ni bila njegova edina upodobitev doječe Marije; v Moskvi hranijo še eno sliko, ki kaže vso nadarjenost španskega genija.
Pedro Pablo Rubens (1577‒1640) je v svojem slogu upodabljanja krepkih žensk ustvaril podobo Maria Lactans. Slika je umeščena v začetek 17. stoletja, svetloba pa močno osvetljuje majhno otrokovo telo in prsi, s katerimi ga Marija hrani.
Rembrandt van Rijn (1606‒1669) je v prizoru, ki je videti kot notranjost baročne hiše, v sveti prizor vključil značilnosti družine svojega časa. To podobo je ponovil na več platnih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
