Claire de Féligonde je mama petih otrok. Pri vodilni francoski katoliški reviji ustvarja podkaste Mama moli, ki jih spremlja na desettisoče poslušalcev. V knjigi z enakim naslovom kot podkasti – Mama moli (knjiga je izšla tudi v slovenščini pri Založbi Emanuel) – je zbrala ideje za molitev sredi napornega materinskega vsakdana.
“Najbolje mi gre od rok molitev k Bogu. Kljub temu da v resnici ne znam moliti. Toda molim. Neutrudno,” je o sebi zapisala Claire.
Vsem mamam z obilo humorja predaja skrivnost, kako se lahko nepopolna in prezaposlena mama neprestano zateka v Božji objem. Ob tem poudarja, da popolne molitve ni, je pa popoln Bog in On prisluhne vsaki naši molitvi, tudi če traja le sekundo in pol.
Kaj ste počeli, preden ste postali mama? Je bila odločitev, da ostanete doma in se posvetite družini, samoumevna ali ste se z njo borili?
Po izobrazbi sem psihologinja. Nekaj let sem delala v paliativni oskrbi. Ko sem v rokah držala prvega sina, sem trdno začutila, da je moje mesto predvsem v družini. Če gledam svoj značaj, bi se le s težavo razdajala na več strani.
To, da sem pustila poklic, je bila zame žrtev. Od takrat sem opravljala še nekaj del, vendar v zelo majhnem obsegu, nikoli več kot šest ur tedensko. Tega nisem nikoli obžalovala, saj res čutim, da sem na pravem mestu. Čeprav je moj vsakdan naporen in včasih zelo enoličen, v sebi čutim velik mir ob zavedanju, da sem ob pravem času na pravem mestu.
Kateri del materinstva se vam zdi najtežji? In kaj je najtežji del duhovnega življenja?
Pogosto čutim, da nisem dorasla svoji vlogi žene in matere, ki je tako velika in pomembna. Zato nimam druge izbire, kot da se neprestano obračam na Boga in mu govorim, da računam nanj. Kar zadeva duhovno življenje, imam največ težav z nepredvidljivostjo svojega vsakdana: ob uri, ki si jo določim za molitev, je eden od otrok bolan, malček noče počivati, ali pa pride do kakšne druge nujne zadeve … V takšnih primerih molim, medtem ko opravljam tisto, kar je treba.
Si predstavljate, da bi bili mama brez vere v Boga? Zakaj (ne)?
Kakšna grozna misel! Vem, da so vsi moji otroci deležni popolne ljubezni. Ob tem čutim ogromen mir. Ljubim svoje otroke, tudi moj mož jih ljubi, ampak najina ljubezen je nepopolna in omejena. Otroci to dobro čutijo, v sebi pa nosijo potrebo po brezmejni ljubezni. Kakšno veselje, ko se zavem in jim to tudi povem, da takšna ljubezen obstaja, da prihaja od Boga in da jim je nikoli ne bo primanjkovalo! Kakšen mir začutim ob tem!
V Sloveniji so družine s petimi otroki precej redke. Kako pa je v Franciji?
Okrog nas je nekaj večjih družin … Res pa je, da v Franciji precej spominjamo na nezemljane. Včasih se mi zdi, da sem nora. Res je videti noro, ampak kakšno srečo imava midva in najini otroci! Velika družina od nas zahteva, da delamo korake zaupanja, da se potapljamo v Boga. Najini otroci se učijo deliti, ljubiti, živeti z drugimi …
Na kakšen način lahko katoliške mame pričujemo za vero? Ko smo tako nepopolne!
Ker vemo, da smo nepopolne, ne naredimo nobenega koraka brez našega Odrešenika. V veri in zavedanju, da je naše življenje namenjeno razdajanju, je nekaj norega. Pričevati moramo tako, da poimenujemo izvir te norosti: Jezus, ki je za nas dal svoje življenje. Govoriti moramo o Jezusu, ni nam treba čakati, da bi postale boljše ali popolne. Smejati se moramo svojemu uboštvu in govoriti, da naš mir prihaja od Boga.
Kako ste dobili navdih za podkaste Mama moli?
Napisala sem tri besedila in novinarka mi je rekla, da bi se iz tega dalo narediti podkaste. Zaradi velikega števila poslušalcev so me prosili, naj nadaljujem. Vse to me presega, toda vsak navdih prihaja od Boga. Njemu gredo tudi vse zasluge.
Molitev je moje dihanje, moj izvir veselja. Kot tetovaža, ki se nikoli ne izbriše. Imela sem neverjetno srečo, da sem kot mlada srečala Jezusa. Ko sem dobila otroke, nisem mogla kar prenehati z molitvijo. Morala sem najti drugačne načine in biti izvirna. Bog mi je dal zamisli, ki sem jih morala deliti z drugimi mamami.
Imate kakšen recept, kako navdušiti otroke, da si bodo prizadevali za svetost?
Povedati jim moramo, da je to super! Pravo veselje najdemo samo v Bogu, pravi mir samo v Bogu. Svoje otroke spodbujam, naj vsak dan molijo. Vsak dan molijo z nama, ko pa so stari približno sedem let, jim svetujem, naj si vsak dan vzamejo nekaj trenutkov ali minut za Boga. Želim jih naučiti, kako srečati Boga v zakladnici svojega srca.
Nisem spretna v poučevanju njihovih duš, zato prosim Boga, naj mi pomaga, naj jih On navdihuje, naj mi da dobre ideje. Otroci vidijo, da je Bog moje življenje. Gotovo jim lahko pomaga pričevanje mame, ki se zaveda, da je grešna, vendar ljubljena.
Bi radi še kaj sporočili slovenskim bralkam?
Vsak dan si vzemimo čas, da oči povzdignemo k nebu, čeprav imamo polne roke dela. V tem se skriva resnični počitek za našo dušo. Skupaj slavimo Boga!
