Dragi bralci, čestitamo ob dnevu samostojnosti in enotnosti!
Na dan, ko smo se Slovenci odločili, da želimo svojo usodo prevzeti v svoje roke, vam v branje ponujamo pogovor s človekom, ki je v zahtevnih časih prevzel odgovornost za vodenje škofije in Slovenske škofovske konference (SŠK), ki povezuje vse škofe. Andrej Saje je bil za škofa v Novem mestu postavljen leta 2021, malo za tem pa je postal predsednik SŠK.
Škofovsko službo je sicer že več desetletij opazoval zelo od blizu, zdaj pa se – tako pravi – znova počuti kot šolarček, ki se uči od sobratov duhovnikov in vernikov.
Pogovarjala sva se, še preden so novice o zlorabah p. Marka Rupnika postale glasne, zato o tem nisva govorila. So pa slovenski škofje svoje mnenje povedali v posebni izjavi.
Voščilo škofa Sajeta:
Kakšen je škofov božič? Je vsaj kaj miru, časa zase?
Tako kot duhovniki imamo tudi škofi veliko svetih maš, vendar je nekaj časa tudi zase. Če ne drugače, je to čas, ko se pripravljam na pridige, nagovore, ki jih je v tem času veliko.
Duhovniki seveda praznujemo drugače, ker je treba poskrbeti, da bodo drugi lepo doživeli božič. Toda zadnji božič je bil zame vseeno zelo lep. Bil je celo malo manj naporen kot takrat, ko sem bil na župniji sam. Tukaj nas je v hiši več in si lahko delo porazdelimo.
Ves čas svojega duhovniškega delovanja ste bili škofom zelo blizu. To, kar ste prej opazovali, lahko zdaj sami udejanjate. So kakšna nova spoznanja o škofovski službi, Cerkvi, ljudeh?
So. Prišla so prek izkušenj. Škofe sem spremljal od začetka svojega duhovništva, ko sem bil tajnik nadškofa Šuštarja, potem sem bil ves čas tajnik SŠK, zadolžen sem bil tudi za stike z javnostjo, bil sem predsednik cerkvenega sodišča, kjer sem bil škofov namestnik za sodne zadeve. Ker sem študiral cerkveno pravo, zelo natančno poznam teorijo o škofovski službi.
Ko pa sem to službo sprejel, je tako – ravno prihajam iz vrtca, vse dopoldne sem bil z majhnimi otroki –, kot bi šel znova v šolo. Počutim se kot učenec. Spoznavam, da moram postati bližji ljudem, bolj preprost, pristen, sočuten.
To je velikokrat kar naporno, ker ljudje ne razumejo. Pričakujejo, da bom sprejemal odločitve tudi v imenu drugih. Odločitve, ki bi jih morali sprejeti na nižji ravni, želijo prenesti na škofa. Škof naj odloči, škof naj protestira, škof naj organizira.
Jaz pa vedno vprašam, kaj si ti pripravljen storiti kot duhovnik, kot vernik, izobraženec, veroučenec, animator. Vsak od nas lahko nekaj naredi. Za spremembe, ki si jih želimo, smo odgovorni vsi. Tisti, ki smo v odgovornejših službah, kot je škofovska, smo seveda bolj odgovorni, vendar se samo z mojo odločitvijo ne bo veliko spremenilo. Pomembna je pripravljenost vsakogar od nas.
Zakaj se vam zdi pomembno, da ste veliko z duhovniki in med verniki?
Trudim se, da sem z njimi čim več, da padejo predsodki, da se spoznamo, da začutimo, da smo na isti ladji. Menim, da je edini pravi način, da si pomagamo, da si na dostojen način povemo, kar je treba. Da si pomagamo, ker smo v isti službi. Nesmiselno je, da delamo drug proti drugemu, ker tako le izčrpavamo sebe in dajemo slab zgled.
Božič je priložnost, ko gledamo dete v jaslih. Otroka, ki se nam približa, ki je nebogljen, ki vzbudi sočutje. Veseli smo ga. Taka drža nam manjka. To je pot tudi za nas.
Nekaj utrinkov s posvečenja škofa Sajeta
Cerkev se še vedno precej močno deli na klerike in laike. Kako gledate na to?
Ta delitev obstaja, vendar je bilo na 2. vatikanskem koncilu izrecno poudarjeno Božje ljudstvo. Cerkev niso najprej hierarhične ustanove, škofi, duhovniki, pač pa Božje ljudstvo, torej vsi krščeni. Vsi imamo poslanstvo oznanjevanja, poslanstvo preroške in kraljevske službe. Vsak od nas ima to nalogo. Vsak na svoj način.
Ta premik se pri nas ni zgodil oziroma se dogaja premalo, prepočasi. Papež Frančišek pravi, da je treba Cerkev oziroma miselnost deklerikalizirati – to velja tako za duhovnike kot za vernike. Pri duhovnikih v smislu, da želijo vse opraviti sami, pri laikih pa, da so bili navajeni, da na primer strešnik, ki odpade, popravi župnik. A se res ne najde kdo, ki bo splezal gor in popravil? Cerkve so naše, ne župnikove.
Kateri so glavni izzivi, pred katerimi je slovenska Cerkev danes?
Glavni izziv v širšem pomenu besede je gotovo evangelizacija. Vsi vemo, da število vernikov pada. Ob tem duhovniki čutijo nemoč. Trudijo se z veroučenci, na nedeljo po birmi pa ni skoraj nikogar več pri maši. Kaj lahko storimo? Iti samo k verouku ali maši je veliko premalo. To je tako kot iti v gledališče, počakati, da je predstave konec, skritizirati in iti domov.
Cilj vidim v tem, da bi bilo čim več ljudi vključenih v posamezne skupine in da se župnije med seboj povezujejo, zlasti majhne.
Združujejo se lahko župnijski sveti (čeprav to ni čisto po cerkvenem pravu), molitvene skupine, oratoriji. Vsak naj postane sodelavec, protagonist, evangelizator, odgovoren za neko stvar. Da bo čutil, da je to tudi naporno, da bo bolj prizanesljiv do drugih. Tako se bo počutil član skupnosti. Župnije ne bo čutil kot servis, kjer drugi izvedejo tisto, kar potrebuješ – “naročiš” mašo, pogreb. To je napačna predstava.
Če se nekdo vključi v skupino, moli, bere Sveto pismo, ima občutek za drugega, potem dobi tudi njegova vera drugo dimenzijo. Postane konkretna.
Ne moremo pričakovati, da bodo skupine masovne. Nekoč sem imel duhovne vaje za dve starejši gospe. Hotel sem oditi. Razjezil sem se nase, da sem obljubil. Potem pa sem se spomnil na Ignacija Lojolskega, ki je rekel, da moraš imeti celo 30-dnevne duhovne vaje tudi samo za enega.
Slovenska škofovska konferenca se včasih oglaša v zvezi s kakšnimi posebnimi družbenimi temami v Sloveniji. Se je po vašem mnenju v zadnjem času ustrezno in dovolj odzivala? V mislih imam, recimo, sprejemanje novega družinskega zakonika.
Verjetno bi se morala, ko gre za pomembna družbena vprašanja, oglasiti večkrat. Kar zadeva družino in varovanje družine, zagotovo.
Tudi z drugimi krščanskimi cerkvami in religijami se želimo pogovarjati in ozaveščati, da je družina kot osnovna celica vrednota. Ne uči tega samo naša vera, to vemo iz izkušnje. Tudi tisti, ki niso verni, jim družina veliko pomeni. Ni vseeno, če naše otroke v šoli učijo, da lahko menjaš spol.
Vemo, da se človek rodi kot moški ali ženska. Vemo tudi, da se nekateri drugače počutijo, in to sprejemamo. A gre za zelo majhno število ljudi in popolnoma nerazumno je, da tako agresivno nastopajo in tako terorizirajo vso družbo. Če sem prav slišal, je bilo v enem letu pri nas okrog 10 istospolnih porok. Govori pa se, kot da jih je množica.
Morda je medijska služba slovenske Cerkve premalo angažirana. Vendar: Ni dovolj, da le škof ali škofovska konferenca nekaj reče. Vsak od nas lahko nekaj naredi.
Velikokrat povem, kako sem v srednji šoli leta 1982 – ko je profesorica je rekla, naj se vsi, ki smo verni, izpišemo iz šole – vstal in povedal, da sem ob tem prizadet in da je zame to popolnoma nesprejemljivo. Potem sem dobil od te profesorice, ki je bila takrat v komunistični partiji, največje priznanje. Bila je celo na moji novi maši in do njene smrti sva bila v stiku.
Hočem povedati, da je vsak naš glas pomemben. Če eden od staršev na roditeljskem sestanku nekaj pove, izrazi svoje mnenje, bo veliko zaleglo. Morda veliko več, kot če škof poda neko ex catedra izjavo. Če vsi opravimo svoje in smo približno enotni, bo učinek.
Zadnjih nekaj let pred škofovskim posvečenjem ste delovali tudi med koroškimi Slovenci, v Selah. Kaj so vam dali – predvsem z vidika kulture in narodne zavesti?
Prav z vidika kulture in narodne zavesti so izjemni. Od tam sem odšel z novimi spoznanji in zelo obogaten. Predvsem pri skrbi za slovenski jezik. Povedali so mi: “Tu govorimo slovensko, selski dialekt. V cerkvi samo slovensko. To je naša identiteta, ki jo nekateri želijo porušiti.”
Ponemčevanju so se uprli predvsem s kulturo, petjem, gledališčem, tudi s športom. V župniji je bilo ustanovljeno katoliško prosvetno društvo, ki letos praznuje 120 let. Zelo sem bil vesel vseh teh uspehov. To je dediščina duhovnikov in vernih družin, ki so bile zagnane, ki so živele evangelij na način, kot so ga v tistih časih lahko.
Z veliko žalostjo pa tudi ugotavljam, da mnogim danes vera ne pomeni veliko, zanje je zgolj tradicija. Koroški Slovenci so zelo ponosni, da so koroški Slovenci, manjka pa identiteta, ki je povezana z vero in katoliško tradicijo. Vera, lepe cerkve niso le arheološki ostanek, ampak so naša duhovna dediščina, naše korenine – če se jih zavedamo ali pa ne. Če bomo iz teh korenin zavestno živeli, bo nastalo nekaj lepega, sicer bodo pa cerkve čez nekaj časa le še znamenje katoličanov, ki so tu nekdaj živeli. In prišli bodo ljudje druge vere ali brez nje. Ampak to je odvisno od nas.
Enak problem imamo v Sloveniji. Mnogi se vere sramujejo.
Ima škof še kaj časa za aktivnosti, ki so ga sproščale pred škofovskim posvečenjem?
Ima. Kdaj se tudi podre, ko pridejo nujne stvari, vendar to, da si vzamem čas zase – vsaj za sprehod ob Krki ali kolesarjenje, hribe – je del mojega dnevnega ali vsaj tedenskega ritma. Spada k osnovni higieni kot umivanje zob ali prehranjevanje. Biti moramo tako v duhovni kot tudi v telesni kondiciji. Živimo v telesu in če telo zanemarimo, hitro začutimo, da ne gre več. V gibanju se duh prečisti, stvari vidim drugače, boljše se počutim tudi fizično.
