Jani Jeriček je teolog in psihoterapevt, zaposlen v dijaškem domu Janeza Boska v Želimljah, poleg tega pa nudi tudi individualne in partnerske terapije v Ljubljani in Novem mestu.
Prosti čas najraje preživlja z ženo Sanjo, sinom in prijatelji. Rad pogleda dober film, še raje pa se po koncu o njem kaj pogovori. Napolnijo ga tudi plavanje in dolgi sprehodi, na katerih posluša podkaste ali se pogovarja z živo družbo ali prijatelji po telefonu. Zelo rad igra tudi košarko, vendar z obžalovanjem dodaja, da se bo to zaradi težav s hrbtom v prihodnje spremenilo. Še pobližje lahko Janija spoznate v naslednjih odgovorih.
Služba, žena, otrok, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Tega se še učim in napredujem. Življenje me je naučilo, da je nujno, da nekaj časa vsak dan namenim molitvi, nekaj pa telovadbi. Če je to urejeno, potem je dan praviloma lep. Pomagam si z Google koledarjem in zvečer prosim Boga, naj popravi, kar sem naredil napak, in poskrbi za tisto, kar sem imel v načrtu narediti, pa nisem.
Moje prioritete v odnosih gredo po naslednjem vrstnem redu: Bog, žena, sin, potem pridejo na vrsto dijaki, klienti, prijatelji in sorodniki. Seveda se stvari prepletajo med seboj, vendar se mi zdi, da je krmariti lažje, če veš, kje so prioritete. Menda je Cankar zapisal: Kar si obljubil človeku, izpolni, če moreš. Kar pa si obljubil Bogu, izpolni, tudi če ne moreš. To me nagovarja o prioritetah. Pred kratkim sem prosil prijatelja, naj me malo zaslišuje, koliko časa sem preživel na Youtubu. Tako sem se na tem področju izboljšal in je bilo več časa za pametne stvari.
Za klene fante in gospode
Kako razvajate svojo ženo? Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Sanja bi si gotovo zaslužila več razvajanja. Včasih jo zmasiram, zjutraj naredim zajtrk, večinoma jajca, veliko se pogovarjava. Ker ostalih obrokov večinoma ne kuham, jo skušam peljati jest ven, kadar je to mogoče. Glede na to, da imava majhnega otroka, pa ji verjetno največ pomeni, da nekaj časa preživim sam z njim, da se lahko ona vsaj za nekaj časa spočije ali kaj v miru pospravi.
Prvi zmenek je bil romantičen sprehod po zasneženem Tivoliju, zadnji pa prejšnji teden večerja v malo boljši restavraciji.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Verjetno tega, da se res rad pogovarjam. Nekoč so se širile neke govorice, da se znam celo dobro pogovarjati in zaradi tega sva se s Sanjo sploh spoznala.
Še posebej za Dolenjca ni tipično, da mi skoraj nobena alkoholna pijača res ni niti okusna.
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?”
Izpopolnjuje me na milijone načinov. Najbolj, ker vedno bolj vlečem vzporednice mojega odnosa z Bogom Očetom, ko gledam, kakšen odnos imava s sinom. Tako, kot je v glavi mojega sina misel, da sam ve, kaj je dobro zanj in sem v njegovih očeh jaz tisti, ki mu zaradi svojih kapric nečesa ne dovolim in ga usmerjam k stvarem, ki ga tisti trenutek ne zanimajo, tako je z menoj in Bogom.
Je pa sin trenutno star dve leti in pol in je najbolj simpatično bitje pod soncem, tako da je smeha še in še. Če že mene popolnoma prevzame njegova igrivost, nežnost, radovednost in simpatičnost, s kako ljubeznivim pogledom gleda šele nebeški Oče na nas. In kako ponosen je, ko nam kakšno stvar uspe dobro opraviti.
S kakšnimi stiskami se današnji mladi obračajo na vas kot vzgojitelja, voditelja delavnic za mlade in terapevta?
Zelo različno. Dijaki v dijaškem domu si večkrat želijo le sproščene, vesele družbe in podpore pri njihovih naporih za šolo. Potrebujejo seveda tudi meje, spodbude in usmeritve. S tistimi, ki mi bolj zaupajo, se pogovori vrtijo večinoma okoli njihovega poslanstva, razločevanja med poročenim in posvečenim življenjem ali razločevanja med različnimi poklici, fakultetami. Povedo tudi ljubezenske prigode, ki so včasih zapletene za celo telenovelo.
Imel sem veliko različnih delavnic, največ na temo katoliškega pogleda na spolnost, splav in kontracepcijo. Takrat pridejo na dan te teme – predvsem s strani birmanskih animatork. Nekateri so hvaležni za nova spoznanja, potrditev ali utrditev že znanega. Mnogi pa svojo stisko izrazijo nekako z besedami: “Rada bi začela živeti drugače, ker sem se našla v stvareh, ki ste jih govorili; vendar se mi zdi pretežko popolnoma spremeniti svoje življenje.” Potem odgovorim, kot me Sveti Duh takrat navdahne. Vedno verjamem v mlade, da so sposobni velikih stvari.
V terapevtski pisarni pa pridejo mladi in mladi po srcu – torej tudi klienti, ki bi mi po letih lahko bili starši. Tam so teme različne kemične in nekemične odvisnosti, zapleteni ali odtujeni odnosi, utrujenost, afere, splav/smrt, samozavest, odgovornost, vzgoja. To delo mi je izjemno dragoceno tudi zato, ker hitro dobim povratno informacijo, da jim terapevtski proces že pomaga živeti boljše v vsakdanjem življenju. Oboje je tek na dolge proge, pri čemer je psihoterapija kros, vzgoja v dijaškem domu je pa ironman.
Kakšen nasvet, popotnico jim največkrat daste?
Skušam dajati čim manj nasvetov in jim raje vzbujam radovednost, raziskovanje, zanimanje in čut za osebno odgovornost. Tako kot Jezus z učencema na poti v Emavs se delam malo nevednega. Včasih povem kakšno svojo izkušnjo, aktualiziram Sveto pismo in življenja svetnikov, posebej don Boska.
V terapiji pa sploh ne dajem nasvetov – to je prvo razočaranje mojih klientov, za kar so pozneje hvaležni, ker jim je dragocenejše tisto, do česar se sami dokopljejo. Pri vsem, kar počnem, si vedno govorim, da če se iz naših odnosov ne bo videla ljubezen Očeta, potem besedam tako ali tako ne bo nihče verjel.
Želim, da se iz mojega načina, kako pristopam do mladih, vidi, da verjamem vanje, da jih spoštujem, da jih ima Bog rad, da ima zanje velik načrt in da je lepo živeti z Bogom. In da je lepo prav zato, ker je včasih tudi težko.
Lahko delite kakšno anekdoto z mladimi, ki vas je pošteno nasmejala?
Ob tem vprašanju se najbolj spomnim študentskega zbora Mladost, Pesem, Prijateljstvo, kjer so se za neko miklavževanje odločili, da me bodo imitirali. Rok Černelič je to res izvrstno izpeljal in sem umiral od smeha, ker je zadel tako moje govorniške pomanjkljivosti, pa ščipanje po vratu, zibanje v bokih, tresoče noge …
V dijaškem domu pa sem lani težil in težil zaradi zamujanja. Za postni čas smo sklenili, da za vsako zamujeno minuto zamudnik naredi pet sklec pred večernim srečanjem. Z enim dijakom sva se malce prepozno odpravila na sprehajalni krog in ko sem videl, da bova zamudila, sem molil, da naju dijaki ne bodo opazili in bodo že v sobah, ko bova prišla. Ko sem prišel v vzgojno skupino, so stali v špalirju na hodniku, mi zaploskali in z veseljem sporočili, koliko sklec me zvečer čaka.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Bom rekel troedino stvar: odnosov. Pri kristjanih in drugih primanjkuje zavedanja, da je krščanstvo novo življenje v Kristusu. Vsi si predstavljamo, da je krščanstvo neka ideja, ideologija ali ideal, kjer se sledilci prek skupkov pravil želimo približati temu idealu. Kristjane ta miselnost dela utrujene, žalostne in zagledane vase (ne v Boga in drugega), ostali pa zaradi tega v nas ne morejo prepoznati Boga ljubezni, veselja in življenja.
Če bomo kristjani tekmovali s svetom na področju individualne (ne osebnostne!) rasti, obstaja mnogo boljših programov za to in že v začetku pogorimo na celi črti. Lahko pa ponudimo ljubezen, po čemer v resnici hrepeni vsako človeško srce.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Gotovo je to operacija hernije, že druga v mojem življenju, kar je za 35-letnika zelo slabo. Težko sem sprejel odgovornost za tako stanje, še posebej, ker se ne morem tako brezskrbno gibati kot doslej. Me je pa naučila veliko hvaležnosti za vse, kar imam, še posebej za ženo, ki me izjemno potrpežljivo in požrtvovalno spremlja na moji poti v sreči in nesreči.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Dnevna Božja beseda, življenje svetnikov, kakšna duhovna knjiga, predvsem Marka Ivana Rupnika, premišljevanje v tišini. Trudim se, da bi bila to moja stalnica, vedno mi ne uspe. Pomaga mi hozana.si in Čušinov S svetnikom na ti. In seveda sveta maša vsaj ob nedeljah. Skušam pa biti odprt, da me Bog nagovarja tudi po ljudeh in dogodkih v vsakdanjem življenju.
Kakšno je vaše sporočilo učiteljem in učencem oz. dijakom v novem šolskem letu?
Ko sem sam pisal maturo je na prvi strani pisalo: Zaupajte vase in v svoje sposobnosti, sem to prečrtal in napisal v Boga in njegove sposobnosti. Sliši se fanatično, pa sem danes kar ponosen na to. Prav je, da imamo svoje sanje; prav je, da imamo vizijo – še posebej fantje in moški. Prav je, da se trudimo po najboljših močeh te sanje in vizijo uresničevati. Vendar vsak, ki se iskreno odpravi na to pot, kmalu ugotovi, da ima nekdo drug boljšo vizijo zanj in ta nekdo drug je Vsemogočni.
Sledite svojim sanjam, vendar bodite odprti za Božje navdihe. In ko navdih pride, mu zaupajte.
Učitelje in vzgojitelje pa vabim, da spoznamo, da smo šele tretji v vrsti vzgojiteljev. Prvi je Bog, potem so starši, šele potem smo mi. In dobro bi se bilo večkrat vprašati, kakšne sanje ima Bog s tem dijakom, ne pa kakšne imam jaz kot vzgojitelj.
