Marko Roblek ima življenje rad nastavljeno enostavno. Tako zelo, da na primer, kadar je le mogoče, hodi in teče bos. Tek je zanj strast, konjiček, meditacija, posel in neizčrpen vir idej ter prebliskov. Tudi za službeno in družinsko življenje v družbi soproge in sinov dvojčkov in hčerke. Še več pa vam razkrije Marko sam v 62. epizodi Moških skrivnosti.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Težko bi dejal, da je moj vsakdanjik strogo strukturiran, ravno nasprotno, velikokrat se obveznosti, prosti čas in družinsko življenje fluidno prepletejo. Obvezna je jutranja kava, ki jo spijeva z ženo, preden gre v službo. Takrat mi delegira, katere obveznosti moram izpolniti čez dan. (smeh) Hecam se, jasno. Kot podjetnik in freelancer (svobodnjak, op. a.), ki že precej let dela na daljavo, pa sem vendarle tisti, ki največkrat zjutraj spravi otroke v šolo, postori nujna gospodinjska dela in poskrbi, da imajo vsi ob prihodu domov topel obrok.
Občasno pa je biti sam svoj šef lahko tudi slabost. Večkrat moram med družinskim sprehodom ali dopustom po telefonu reševati kake zadeve strank, naj si bo s področja IT-ja (informacijska tehnologija, op. a.), organizacije dogodkov in potovanj ali pa me žuli kaka ideja, ki jo moram ubesediti, in se rok za oddajo teksta ali snemanja podkasta približuje. K sreči imam pri domačih veliko razumevanja in se eno z drugim lepo komplementira. Prisegam pa na preprostost. Saj je že Einstein dejal: Poenostavite stvari, kolikor je možno, a vseeno ne bolj kot to.
Za klene fante in gospode
Kako razvajate svojo ženo?
Če prej vstanem, ji skuham kavo ali pa za kosilo njeno najljubšo jed. Sicer pa menim, da na dolgi rok štejejo predvsem vsakodnevne, manjše pozornosti, ne ravno rože iz cvetličarne, pač pa kak šopek naravnih cvetlic, ki ga mimogrede nabereš z otroki na sprehodu. Skupaj greva na kak kolesarski izlet v dvoje, prinesem ji kak spominek s poslovne poti, nalijem kozarec vina po kosilu ali grem z njo na sprehod, kjer eden drugega poslušava in se brez otrok v miru pomeniva, recimo o otrocih. (smeh)
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Naj pomislim, več kot 15 let je bilo od prvega, najraje bi njo vprašal, da ne bom govoril traparij. (smeh) Na videz sva se poznala že s tekaških dogodkov, zares pa sva se spoznala šele na nekem pikniku v Mostecu, mislim, da je bilo praznovanje rojstnega dne enega od skupnih prijateljev. Seveda sva se dogovorila, da greva naslednjič skupaj teč. Ker žena zdaj ne teče več, imava zdaj zmenke na kolesu. Pred kratkim, ko so bili otroci na taboru, sva se šla skupaj vozit po Koroški do Mislinje. Super tura s pivom na železniški, kot da bi se malo ustavil čas.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Kaj pa vem, morda da moški ne gospodinjijo skupaj s sinovi, ne vozijo otrok k zobozdravniku in se s hčerami ne pogovarjajo o ljubezenskih težavah. Če so to sploh še stereotipi. Po eni od raziskav slovenski moški daleč največ participiramo in pomagamo v gospodinjstvu, med vsemi v Evropi. Ko sem pred desetletjem sam s tremi otroki vozičkal do zdravnika ali v trgovino, sem bil redka ptica, danes pa podobnih očetov zapazim že veliko.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?”
Bržkone je očetovstvo tisto, ki mi je življenje obogatilo in spremenilo najbolj. Izpolnjuje me tudi zato, ker je čudovito vsak dan znova spremljati neverjeten razvoj človeških bitij, ki so del tebe, a vedno bolj samosvoje unikatni. Če sem se kje o sebi največ naučil, sem se prav gotovo od lastnih otrok. Očetovstvo je plemenito in odgovorno poslanstvo, zato se moram večkrat opomniti, da je to velik blagoslov. Tudi, če ti kdaj ti tvoji ljudje spijejo živce. (smeh)
Poznamo vas kot neutrudnega tekača, ki ima za sabo več kot 50 maratonov. Kako drugačno je vaše življenje s tekom in zaradi teka?
Po tridesetih letih, kolikor tečem, bi težko tek dojemal drugače kot integralni del sebe. Tek mi je dal ne samo vzdržljivosti in sposobnosti premagovanja tudi preostalih življenjskih izzivov, pač pa tudi širši pogled na življenje samo. Zaradi teka sem spoznal ženo, dobil najboljše prijatelje, spoznal domovino in svet. Tek je moja strast, konjiček, meditacija in navsezadnje tudi posel. Pa neizčrpen vir idej in prebliskov.
Marko pripravlja in vodi tudi podkast Zagret za tek, v katerem je pred kratkim gostil tudi jezuita p. Mirana Žvanuta:
Ste promotor bosega teka. Zakaj bi ga priporočili?
Zadnja leta res malo manj tečem bos, kot sem včasih, ko sem bil še “evangelizator” bosonoštva, predvsem tekaškega. Sem pa večino časa doma in še kje bos. Če veste, da je človeško stopalo ena najbolj dovršenih kreacij v vesolju, potem je neuporaba vseh sposobnosti, ki jih ima, enostavno greh! Aktivacija mišic, ligamentov in koščic pozitivno vpliva na cel lokomotorni sistem človeka. Pa še poveže te s podlago, z zemljo, doda neverjetno dimenzijo doživljanja okolice. Edino resno pravilo za začetnike: zmernost in postopnost, pa se vam bo odprl popolnoma nov svet gibanja.
V enem od pogovorov ste omenili, da se pri teku učite tudi ponižnosti. Kdaj, kako in zakaj?
Če ste kdaj tekli maraton, potem veste, da bi nekje na 35. kilometru naredili in obljubili vse, samo da se bolečina konča! Vaš ego postane nepomemben, gre za preživetje, za pristno doživljanje lastnih omejitev, za neke vrste prostovoljno trpljenje, ki pa vseeno ni užitek. Včasih moraš pogledati v vesolje ali pa iti čez mejo svojega udobja, da vidiš, kako majhen si. Samoumevnost, s katero uživamo naše življenje, je treba postavljati tudi na preizkušnje.
Lahko delite tri najbolj zabavne ali najbolj zanimive pripetljaje s tekov?
Huh, teh pripetljajev je bilo izjemno veliko, že na Ljubljanskem maratonu na ducate, kjer se z Vitezi Dobrega Teka vsako leto našemimo in poskušamo resnosti tekaške prireditve dodati še malo navihanosti, razigranosti in pristnega druženja. Ko je bil maraton še v dveh krogih in smo bili oblečeni v pirate, nas je vodilna skupina Kenijcev prehitela za cel krog.
V tistem trenutku sva se s kolegom Srečkom pognala za njimi in v sto metrih, kolikor nama jih je uspelo zasledovati, še zraven živalsko tulila in mahala s sabljami. Prvi tekač je zaradi trušča celo obrnil glavo in skoraj padel, pozneje pa so nas organizatorji okarali, da bi jih naša potegavščina lahko stala rekorda proge.
No, jaz sem jim odvrnil, da so ravno zaradi nas tekli rekord! (smeh) Na maratonu v Radencih so mi nekoč gasilci ob progi za hec ponudili kozarček vina in bili čisto šokirani, ko sem ga sprejel. Ko sem bil še mlajši in dolgolas in sem poleti večkrat tekal v odrezani majici, sem večkrat nehote presenetil kakega voznika, ki me je prehitel, misleč, da bo uzrl kako brhko mladenko. (smeh)
Kratka poved manj je več predstavlja eno vaših glavnih življenjskih vodil. Kako, menite, se bomo ob krizah in draginji vsi lažje in z manj godrnjanja prilagodili na skromnejše življenje? Lahko ponudite kak nasvet?
Pred leti so izvedli zanimiv eksperiment, ki je velel, da so sodelujoči vso svojo imovino zapakirali v škatle, potem pa ven sproti jemali samo tisto, kar res potrebujejo. Po treh mesecih so udeleženci presenečeno ugotovili, da se tričetrt stvari niso niti dotaknili! Sicer bi bilo pa dovolj, če bi prevprašali zgolj naše nakupovalne navade. Da recimo en mesec ne kupujemo ničesar, razen tistega, kar je zgolj nujno potrebno. Ali pa raje dva. Manj stvari pomeni manj stresa in več svobode!
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Potrpežljivosti, skromnosti in kritičnega razmišljanja. Vse tri poskušava doma z vzgojo vcepljati tudi najinim otrokom. Za zdaj bolj ali manj uspešno. V svetu instantne gratifikacije postajamo nestrpni, arogantni, razsipni in povrh še lahkoverni. Prej omenjene vrednote – če zraven dodam še osebno odgovornost – pa so temelj tudi za vse druge, kot so poštenje, pravičnost in ne nazadnje ljubezen do sočloveka.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Ko ti je lepo, si zgolj evforičen. Se mi pa zdi, da vsi postanemo bolj ozaveščeni in prisebni, ko sem nam zgodi kaj hudega. Kako krhka sta zdravje in življenje samo, me je prav gotovo najbolj udarilo, ko so recimo hospitalizirali dvojčka zaradi dihalne stiske, ko sta bila še dojenčka. Pa ko sem po bolnicah prevažal svoje starše, ko sem videl svoje bližnje umirati ali ko sem nepričakovano za vedno izgubil kakega prijatelja. Takrat res premisliš, kaj v življenju je res pomembno.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Z družino živimo pod hribi, kjer sem tudi sam odrastel. Vedno raje se kako sobotno jutro, ko še vsi spijo, zapodim na bližnje poti, ki vodijo v gore. Še najrajši tam, kjer je bolj malo uhojeno, kjer ni žive duše, zgolj kaka srna, kak gams in veliko divje narave. Tam v miru lahko premislim, še bolj pa odmislim svet in njega probleme. Če obstaja stvarnik, sem mu tam še najbližje.
