Pri Jezusu, v središču njegove osebnosti, ni hladu in ravnodušnosti, je le ljubezen, in to goreča. Gertruda jo je izkusila v mističnih izkušnjah, popisanih v delu Glasnik Božje ljubezni. Tam med drugim pripoveduje, kako ji je bilo kot eni redkih izbrank v zgodovini krščanstva, ki je bila deležna Jezusovega prikazovanja, dano – podobno kot apostolu Janezu pri zadnji večerji – počivati na Učiteljevih prsih in poslušati bitje Jezusovega srca.
Napolnjena je bila z izjemno blaženostjo, do te mere, da je prav tako v videnju apostola Janeza radovedno in začudeno vprašala: “Kako to, da ti, ki si prvi počival na Kristusovih prsih, nisi v evangeliju ničesar povedal o bitju Kristusovega srca?” Sv. Janez ji je v videnju med drugim odgovoril, da je “blaga zgovornost bitja Jezusovega srca pridržana za poslednje čase, da se ostareli in otopeli svet ogreje v ljubezni svojega Boga”.
Motiv ognja najdemo tudi v enem najbolj znanih Jezusovih prikazanj v zgodovini, in sicer redovnici sv. Marjeti Mariji Alacoque v Paray-le-Monialu v Franciji v 17. stol. Mistikinja je v enem od prikazovanj videla Gospoda na križu, ki je “sijal v slavi, pet ran je kakor pet sonc, srčna rana pa kakor goreče ognjišče”. Jezus ji je povedal, da je njegovo srce razvneto od ljubezni do ljudi in posebej do nje ter da ne more več zadrževati plamenov svoje goreče ljubezni.
Prvi, za katere si Jezus želi gorečega srca, so duhovniki in njemu posvečeni. Apostola Petra, preden ga je naredil za ribiča ljudi in mu zapustil svojo barko, ni spraševal po njegovih kompetencah, spretnostih in dotedanjih izkušnjah, zanimalo ga je le: “Ali me ljubiš?”
Zasebna razodetja ne prinašajo revolucionarnih novosti, pač pa le potrjujejo osrednje svetopisemsko sporočilo, da ima Bog srce – za vsakogar. V Stari zavezi so nam denimo preroki, zlasti Jeremija, Ezekiel in Izaija, zapustili pričevanja o Božji ljubezni, ki je ne doseže najstrastnejši ljubimec, v reviji Božje okolje piše s. Snežna Večko.
V Novi zavezi Kristus kot ultimativni dokaz svoje ljubezni pusti, da njegovo srce prebodejo. “Glej to srce, ki je tako ljubilo ljudi, da ni ničesar pridržalo zase ter se je izčrpalo in použilo v pričevanju svoje ljubezni ljudem,” je Jezus dejal sv. Marjeti Mariji.
Ljubezen je lahko le vzajemna. Vedno išče odgovor druge strani. Ko sv. Marjeto Marijo prosi za sveto uro vsak četrtek v trenutku svojega Getsemanija, jo prosi za družbo, podporo, prijateljstvo. Njej tudi potarna, da v zameno za svojo ljubezen prejema le ravnodušnost in nehvaležnost.
To tožbo so slišali v 17. stoletju, nemara pa velja tudi za danes, ko se vsaj v zahodnem svetu zdi, da Boga dvomljivo ali ravnodušno postavljamo ob stran, tudi verniki pa dostikrat ostajamo “na varni razdalji”.
Prvi, za katere si Jezus želi gorečega srca, so duhovniki in njemu posvečeni. Apostola Petra, preden ga je naredil za ribiča ljudi in mu zapustil svojo barko, ni spraševal po njegovih kompetencah, spretnostih in dotedanjih izkušnjah, zanimalo ga je le: “Ali me ljubiš?” Ob duhovniških posvečenjih tako lahko molimo, da bi na to vprašanje pritrdilno duhovniki odgovarjali z vsem bitjem – da bi bili duhovniki po Kristusovem srcu.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 25–26.
