Poljak David Cmok je nadarjeni 32-letni grafični oblikovalec, ki je med študijem kljub številnim uspehom padel v duhovno brezno. Iz njega ga je potegnil Božji glas.
Oče ni hotel, da bi se rodil
Njegov oče si je prizadeval za splav in se je pozneje kesal, da se je David sploh rodil. Znašal se je nad njim, ko je bil še dojenček, ga metal ob tla in ga grabil za lase.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Oče je nazadnje zapustil družino, ko je imel David zgolj eno leto. Vse do danes nimata nobenega stika. “Upam, da je moj oče živ in da bo spoznal, da ga Bog ljubi in da ga imam rad tudi jaz,” kljub vsemu pravi David.
Skupaj z bratom in mamo je nato živel pri starih starših, kjer je Marijo klical “mama”, Jezusa pa je sploh imel za svojega “najboljšega prijatelja”. “Morda se sliši čudno, vendar sem se pogosto pogovarjal z njima,” pravi.
“Babica je pogosto prosila Mater Božjo, naj skrbi zame,” dodaja. “Marija mi je vedno izkazovala svojo materinsko ljubezen, ne glede na to, koliko sem bil star in kako trdna je bila moja vera.”
Negativne misli
Obiskoval je srednjo oblikovno šolo, kjer mu je šlo zelo dobro, saj je lahko izražal svojo ustvarjalnost. Brez težav je tudi opravil sprejemne izpite za svoj sanjski študij na akademiji za likovno umetnost.
Kljub uspehom pa David ni užival v svojih dosežkih. V obdobju, ko se je njegovo življenje vrtelo okrog visoke produktivnosti in publicitete, ni našel notranjega miru.
“V nekem trenutku sem spoznal, da me to vse bolj razžira,” pravi. “Počutil sem se popolnoma nemočnega. Nisem bil več srečen, kljub temu, da so od vsepovsod prihajale čestitke, besede hvaležnosti, pa tudi besede zavisti.”
Vedno bolj so ga začele težiti negativne misli, depresija. “Okrepili so se slabi občutki iz otroštva,” dodaja. “Hudič je začel to izkoriščati.”
“Negativna čustva so bila pogosto moja gonilna sila,” pravi. “Te plasti najhujših občutkov sem preoblikoval v slike, grafike in dizajne. V svojih delih sem odražal dogajanje v moji pohabljeni notranjosti: obžalovanje, jezo, žalost, sovraštvo, agresija, smrt. Večji, kot so bili moji dosežki in publiciteta, bolj sem bil zaskrbljen in izgorel. Ranil sem ljudi in duhovna praznina je zahtevala vedno več.”
Nekega dne se David se ni več mogel usesti za računalnik ali vzeti v roke barvice, da bi dokončal neki projekt. “Spoznal sem, da sem obseden.”
“Nič nisem mogel početi, bil sem paraliziran,” dodaja. “Vedno pogosteje sem slišal šepet, da bi bilo najbolje, če si vzamem življenje.”
“Zadela me je izkušnja popolne praznine, izgorelosti, ogromne duhovne lakote in paralizirajočega strahu. Prostor, ki ga nisem izročil Bogu, je kmalu postal mesto za demone.”
“Demon ni rogati hudič s kopiti in vilami,” pravi. “Ne prepričuje nas neposredno, da smo zlobni, saj bi večina takoj vedela, s kom ima opravka. Zahteva eno stvar: majhen kompromis za zlom. Za ‘naše dobro’, seveda. Vaba, s katero izgubimo čuječnost.”
Božji glas
V petem letniku študija se je odpravil v cerkev na češčenje Najsvetejšega. Med klečanjem je nenadoma začel jokati. “Izjokal sem svojo nemoč, osamljenost, obup, praznino.”
Tedaj se mu je zazdelo, da mu je Bog zašepetal: “David, ne osredotočaj se na greh. Sprejmi mojo ljubezen, potopi se v brezmejno morje usmiljenja.”
“Njegovo usmiljenje je zapolnilo mojo praznino in Jezus se me je dotaknil. Ta duhovna izkušnja je bila bolj resnična kot vse moje dotedanje življenje,” dodaja David.
“S svojo prisotnostjo je napolnil srce, ki ga je uničil zli duh. Začutil sem veliko Božjo ljubezen, ki mi je nihče od sorodnikov ni mogel dati. Usmiljeni Bog me je naučil odpuščati.”
“Čutim, da skrbi zame,” dodaja. “Vem, da razkriva naše talente, da bi pričevali zanj.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredilaVeronika Snoj.
