“Če bi razmišljal o tem, kaj vse je bilo v mojem življenju narobe, bi se verjetno še vedno vrtel v starih vzorcih,” pravi Vipavec Simon Popović. Pri 25 je bil sveže poročen, z ženo sta pričakovala prvega otroka, delal je v hotelski recepciji. To je bilo tudi obdobje, ko je začel uživati heroin.
Poizkusil iz radovednosti
Znanec, pozneje njegov preprodajalec, ga je prosil za prevoz do Kranja. Na sončen dan je na poti nazaj iz radovednosti prvič poizkusil heroin. Pravi, da je bil dovzeten za mejne stvari in se je glede na današnjo dostopnost in razširjenost drog sam z njimi srečal dokaj pozno.
“Ko enkrat poizkusiš, hudič pri večini ljudi odnese šalo. Malo po malo meja bojazni v tebi pada. Občutek je bil neverjetno dober. Potegneš črtico in prideš po bližnjici do lažnega občutka sreče.”
Na začetku je bil prepričan, da bo jemanje heroina lahko imel pod nadzorom. “Droga te vrže iz stanja normalnosti v stanje nenormalnosti. Rečeš, da je ne boš več vzel, čeprav si v podzavesti želiš. Na koncu prideš do kompromisa, da ne boš jemal vsak dan, ker nočeš biti narkoman, vseeno pa je dobro imeti nekaj na zalogi in boš pač vzel enkrat na 14 dni. Rečeš si: cel teden bom hodil v službo, v soboto pa si bom malo privoščil, saj nihče ne bo vedel.”
To obdobje je pri njem trajalo približno 10 let. Včasih heroina ni imel na dosegu roke osem mesecev. “Če bi bil tako dostopen, kot je sedaj, bi se uničil, ker bi ga jemal vsak dan.”
Prepričeval se je, da nima težav
Simon je bil prepričan, da drogiranje pred najbližjimi uspešno prikriva. Hkrati je vedel, da tako na dolgi rok ne bo šlo in se je želel rešiti primeža droge. “Ne da se sedeti na dveh stolih. To te zasvoji telesno in duševno. Sčasoma začneš razmišljati samo o tem, kako priti do heroina in kako se ob tem počutiš. Na koncu ga že potrebuješ, da sploh lahko normalno funkcioniraš.”
Okolica je čutila, da se z njim nekaj dogaja. Bivša žena, ki je v tistem obdobju začenjala s šolanjem za policistko, ga je kmalu spregledala. Da se drogira, ji je priznal tudi sam, saj je vedel, da tako ne bo šlo več naprej. “Prepričeval sem se, da jutri lahko neham, da ni tako hudo.” Nesprejemljivo mu je bilo, da bi šla zaradi tega po zlu njegova družina.
Hud boj s samim seboj
Mamina smrt, ločitev …
Odločil se je za metadonsko zdravljenje, umetno dihanje, kot ga poimenuje. Uspel je, a kmalu spet zapadel v pitje alkohola in uživanje heroina. “V življenju se borimo z odnosi, s službo … boriš se proti zunanjemu svetu, če želiš ohraniti določen mir. Pri heroinu se ves čas boriš sam s sabo, na koncu niti ne vidiš, kaj se okoli tebe dogaja.”
Potem je prišel veliki finale. Mama, na katero je bil zelo navezan, je zbolela za rakom in po devetih mesecih umrla. Dva meseca po tem ga je zapustila žena. Preselil se je k očetu, ki je bil hladen in mu ni znal nuditi prave podpore. Izgubil je službo, kot potencialnega samomorilca so ga odpeljali na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico.
Ko se je po 14 dneh vrnil domov, je vedel, da tako ne gre več naprej in da v istem kraju ne more več živeti. Odločil se je, da odide v komuno. “Najprej tja nisem šel z namenom, da bi se zdravil, ampak sem šel, da uidem iz situacije, v kateri sem se nahajal. Izgubil sem vse in nisem imel več upanja, da bo kdaj bolje.”
Tja je prišel popolnoma polomljen. “Najtežje mi je bilo, ko sem videl, da so mi vrata v prejšnje življenje zaprta, vrata naprej pa niso bila odprta.” Dobil je t. i. angela varuha, fanta, ki je bil ves čas ob njem.
Ko je življenje lepo, en dan hitro mine. Kadar pa trpiš, je en dan kot 100 let. Pomembno je vztrajati. Boriš se s preteklim življenjem. Problem je pogledati resnici v oči in si reči: to je to, kar je ostalo od mojega življenja, se s tem sprijazniti in iti naprej. Življenja brez droge se ne da zgraditi iz danes na jutri. Potrebuješ čas, da spremeniš misli, da greš skozi katarzo, trpljenje, da ne ponavljaš več istih napak.
Ozdravil se je droge in izkušnjo opisal v knjigi
S sinom in hčerko se je znova srečal po petih letih zdravljenja v komuni. Ob njegovem odhodu sta bila stara šest in sedem let. Kako je potekalo snidenje? “Ne smeš se vsiljevati, tako kot ne moreš izsiliti ljubezni. Lahko pa upaš, da te bodo znova sprejeli. Rekel sem si: če bosta sprejela moj dotik, ko se ju bom dotaknil, bo vse v redu. Ob dotiku se mi nista izmaknila. Rekel sem si: je, kar je, leta so šla mimo, toda odnos je ohranjen.” Za eno leto se je še vrnil v komuno, da bi tokrat on stal ob strani odvisnikom, ki so prišli v komuno, nato pa se je vrnil domov.
Simono življenje se je zopet obrnilo v pravo smer. “Začutil sem, da sem svoboden in zdrav, ko v svojem srcu nisem več čutil sovraštva in zamere do bivše žene.” Dobil je službo, nazaj je stkal tesne odnose z otrokoma, danes se dobro razumeta tudi z bivšo ženo.
Ves čas mu je veliko pomagala in bila v oporo sestra Helena Kobal, ki je Simona tudi spodbudila, da njegovo pretresljivo izkušnjo skupaj opišeta v knjigi. Tako sta leta 2015 izdala pričevanje z naslovom Narkoman nikoli. “Droga je smrt, ki pride v oblačilih nečesa lepega,” tako mlajše kot starejše poslušalce na pričevanjih svari Simon, ki si želi, da nihče ne bi ubral poti, kakršno je nekoč on.
