Ne vem, ali gre za prizor iz filma, ki sem ga nekje ujel in se mi je zasidral v spomin, ali zgolj za šalo, ki sem jo prebral in si jo tako živo predstavljal, da je v moji glavi dobila status “filmskega prizora”. Kakorkoli …
Gre takole: Možak se po celonočnem popivanju v nedeljo zjutraj vrača domov. Pot ga vodi ob reki, h kateri je prav takrat neka – vsekakor krščanska – cerkev prišla krščevat svoje nove vernike. Mačkast, kot je, se postavi v vrsto med belo oblečene in alelujo prepevajoče bodoče kristjane, ne točno vedoč, kaj bo, a karkoli že bo, bo vsekakor prijetneje kot srečanje z doma čakajočo ga ženo.
Krst seveda ni prav nič “katoliški”, saj pastor te – vsekakor krščanske – cerkve stoji v reki, ki mu sega do pasu in čez, ter kot podivjana reinkarnacija Janeza Krstnika vsakega od kandidatov, ki belo oblečeni in alelujo prepevajoči v vrsti pristopajo, za sekundo ali dve potopi pod gladino in slehernega, ko spet pride zajet sapo na površje, glasno vpraša: “Si našel Jezusa?” Novokrščeni odgovori: “Da!”, nato pa moker in z alelujo pospremljen odplava na obalo.
Tako, zmečkan in zmačkan, pride na vrsto tudi naš možak, ki niti ne utegne zajeti sape, ko je že pod vodo.
“Si našel Jezusa?”
Možak izkašlja in izbljuva nekaj požirkov ne ljube mu tekočine, globoko vdihne in odgovori: “Mislim, da ne!” Pastor okleva le za trenutek in hip za tem je zmačkanec znova potunkan.
“Si našel Jezusa?” ga spet in še glasneje vpraša pastor, ko ga izvleče, možak pa zopet prostodušno izjavi, da ne!
Tretje tunkanje traja kar nekaj sekund dlje kot prej … in kot bi bilo prav, in medtem ko naš možak hlasta za zrakom, pastor vpije nad njim glasneje, kot je kdajkoli vpil Janez Krstnik v puščavi:
“Si našel Jezusa?!!”
Možak se, razumljivo, odmakne za korak ali dva, kolikor dopušča tok reke, pogleda krstitelju v oči in iskreno vpraša:
“Pa ste vi prepričani, da je Jezus tam spodaj?”
Kot rečeno: ta šala o krstu se mi je vtisnila v spomin, medtem ko se svojega krsta ne spominjam. A kako bi se ga tudi lahko, saj sem bil krščen, ko sem bil star štirinajst dni in pol. In čeprav me, kot z nekaj črno-belih fotografij lahko razberem, seveda niso tunkali, sem od tistega dne dalje potunkan in potopljen v Božje življenje. Nepotunkan tako nisem imel možnosti “najti” Jezusa, zato pa trdno verujem, da me je tistega dne, 25. januarja 1970 ob 11.45, našel Jezus. In me do danes še ni izgubil. Pa vi? Ste prepričani, da je tam spodaj – v krstnih vodah Božjega in večnega Življenja – Jezus?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
