Ambrož Kregar je po izobrazbi fizik, je profesor na Pedagoški fakulteti in raziskovalec na Strojni fakulteti v Ljubljani. Prihaja iz družine s štirimi sinovi, zato pravi, da je bilo, ko so bili še vsi doma, kar pestro. V prostem času rad pleza in hodi v hribe. Veliko tudi bere, zelo zanimivo mu je raziskovanje odnosa med znanostjo in vero.
V življenju ga je zaznamovalo več težkih izkušenj. V tretjem letniku gimnazije je zbolel za rakom na bezgavkah in ga uspešno prebolel. Bolezen se je v času študija ponovila, vendar jo je tudi v drugo premagal. Kmalu zatem se je zgodila nesreča, za katero pravi, da ga je zaznamovala bolj kot bolezen.
Kaj ste doživljali, ko ste prvič izvedeli za diagnozo?
Star sem bil 17 let, bil pa sem manj šokiran, kot sem mislil, da bom. Tisto leto septembra sem bil z gimnazijo na izmenjavi na Danskem. Tam je neki fant na avtobusu razlagal, da je imel pred časom raka. Dva meseca zatem sem tudi sam izvedel za diagnozo. Morda je bila to neke vrste predpriprava, ker sem videl, da to ni nekaj, od česar nujno umreš. Ko si mlad, to bolj vzameš kot nek izziv. Ne gledaš preveč naprej.
Tudi zdravniki so mi bolezen predstavili na ta način. Je pa seveda nekaj neznanega. Preden sem začel z zdravljenjem, sem mislil, da bo huje. Zdravil sem se na pediatrični kliniki in vse skupaj se mi je zdelo precej enostavno, še najtežje je bilo, ker sem bil socialno izoliran zaradi oslabljenega imunskega sistema. Je pa res, da vsi zelo skrbijo zate, to se zelo pozna.
Ko si pubertetnik in imaš tako izkušnjo in se vsi vrtijo okrog tebe, je to tista stvar, ki te najbolj zaznamuje. Takrat mi je to dalo veliko samozavesti. Imaš neko zgodbo, ki ti da občutek, da si unikaten. Sčasoma pa ne veš, ali je ta samozavest dobra ali ne, če se premalo trudiš biti unikaten tudi na drugih področjih.
Po treh letih se je bolezen vrnila. Kakšna je bila razlika med prvim in drugim zdravljenjem?
Velika razlika je bila. Prvič preživiš in misliš, da je tega konec. Ko pa se spet ponovi, vidiš, da to ni več hec. Drugič je bilo drugače tudi to, da nisem bil več na pediatrični kliniki, tudi za telo je bilo veliko bolj naporno.
Takrat se te drugače dotakne, ker imaš zavedanje, da se lahko vedno ponovi, zaupanje v srečne konce se nekoliko razbije. Na telesu je pustilo več posledic kot prva bolezen. Začel sem se še bolj zavedati, da moram čim bolj ceniti čas, ki mi je dan, ga čim bolj izkoristiti in početi vse, kar se da. Tega se učim še zdaj.
Bolezen ni bila edina preizkušnja v vašem življenju. Kmalu zatem ga je zaznamovala tudi prometna nesreča vašega brata.
Najmlajši brat je ravno končal gimnazijo, septembra je opravljal jesenski rok mature. Ko je izvedel, da je opravil maturo, so šli s kolegi praznovat na Kras. Zjutraj so se peljali po kruh. Prehitro so vozili, avto se je zadaj desno z veliko hitrostjo zaletel v drevo, ravno tam, kjer je sedel moj brat.
Hitro je podlegel poškodbam. Rak je bil preizkušnja, ki jo lahko človek neskončno predeluje, se sprašuje, zakaj je bilo to dobro, kaj sem se iz tega naučil, tukaj pa je bilo to težje.
Nihče od nas ni bil jezen. Zavedali smo se, kako grozno se mora počutiti voznik, ki je ostal nepoškodovan. Zdi se mi lepo, da smo bili toliko prisebni, da nismo valili krivde na tistega fanta. Kot družina smo to preizkušnjo zelo dobro preživeli. Oče je naslednji dan začutil potrebo, da se mora pogovoriti z voznikom. V vsej tej tragiki je bilo končno sporočilo, da mora zdaj ta fant iz sebe nekaj narediti in tega ne sme vzeti kot tragedijo, ampak mora, če ne drugega, zaradi našega brata, iz svojega življenja nekaj narediti.
Kako z razdalje danes gledate na obdobje bolezni?
S te distance bi rekel, da bi bilo bolje, če bolezni ne bi bilo. Veliko časa črpaš samo iz tega, potem pa nekako vidiš, da je bil to le en del tvojega življenja in da moraš v življenju doseči še nekaj, kar ti da vrednost, do česar si sam prišel in ti je uspelo.
Da bi si človek jemal neke zasluge, da je nekaj dosegel s tem, ko je preživel raka, in bi svojo identiteto gradil le na tem, pa ni dovolj. Je pa seveda res, da je tudi pri bolezni zelo pomembna psihična moč, moč pozitivnega mišljenja.
Ko je stvar že tako oddaljena, vidiš, da v življenju res ni samo ta bolezen, to ni neka stvar, okrog katere se mora vrteti vse tvoje življenje. Te pa seveda izoblikuje. Mislim, da na dobro. Ostane veliko hvaležnosti in nekoliko drugačen pogled na svet.
Bil sem na primer animator in bansi, ki jih plešemo z otroki, so se mi vedno zdeli izguba časa. Ko sem bil na začetku srednje šole, mi je bilo to res butasto, potem pa sem se zavedel, da se lahko malo sprostim v življenju, se začnem malo manj resno jemati.
Ugotovil sem tudi, da je zelo dobro živeti v državi, kot je Slovenija, ker imamo res dobro organiziran zdravstveni sistem. Celotna procedura in zdravljenje, ki sem ga potreboval, stane okrog 180.000 evrov, zato sem res hvaležen, da sem se lahko zdravil tukaj in mi sedaj zaradi tega res ni problem plačevati davke. 😊
Se vam je med boleznijo ali po njej spremenil pogled na vero?
Pri drugem zdravljenju so mi zdravniki opisali celoten postopek zdravljenja in glede na to sem si preračunal, koliko časa bo vse skupaj trajalo. Nato pa so mi prišli povedat, da se bo nekoliko zavleklo. Bil sem kar malo užaljen, saj se mi je zdelo, da kot mlad človek nimam časa za to. Bogu sem postavil pogoj: “Poglej, Bog, se da to tako urediti, da bi bil do določenega datuma že doma?”
Tisti dan, ki sem ga preračunal, je prišel v sobo zdravnik in mi povedal, da sem že danes pripravljen za odhod domov. To je bilo gotovo neko znamenje. Dalo mi je neko zavedanje, da v resnici po taki izkušnji ne moreš dvomiti o Bogu.
Ko sem imel drugo ponovitev, sem bil animator v Mekinjah in so organizirali veliko molitveno verigo. To je tudi dejavnik Božjega delovanja, ki je povzročilo, da sem skozi skupnost videl še nekaj več.
Kako pa je bolezen vplivala na vaše starše? Vas je kot družino kaj bolj povezala?
V bistvu se v tistem trenutku nisem kaj dosti ukvarjal s tem. Morda bi se moral bolj. Ne vem točno, kako jima je bilo. Verjetno jima je bilo težje, kot sta pokazala. Kot najstnik vidiš, koliko se ljudje s tabo ukvarjajo v taki situaciji in si morda malo pretirano misliš, da si središče vesolja. Verjetno bi se zdaj bolj vprašal, kaj drugi sploh razmišljajo.
Ravno zato, ker si kot starš v neki situaciji, v kateri ne moreš narediti vsega sam, narediš, kar je v tvoji moči, ni pa dovolj. Gotovo sta bila vesela, ker nisem bil videti preveč slab. Je pa to dobro vprašanje, ju bom moral vprašati. 😊
Nekateri med vero in znanostjo strogo ločujejo, vi pa ste zgled tega, da se da ti področji tudi povezati. Kako gledate na ta odnos?
Svet se razvija in zaradi tega ne moremo zanemariti oziroma ločevati med enim in drugim. Če si “normalno vzgojen” katoličan, se ti takšno razmišljanje zdi čudno. Dolžnost Cerkve je, da gre v korak z znanostjo, seveda pa mora do tega postaviti nek zdrav odnos. Tudi mišljenje, da znanost lahko ovrže Boga, je posledica tega, da človek, ki to verjame, ne ve dovolj niti o znanosti niti o veri.
Skozi pogled znanosti se zdi, da lahko Božja dejanja v resnici bolje razumeš, omogoči ti globlje razumevanje stvarstva. Peljati moraš obe poti.
